Tlakovci spet pod nogami

V vsaki družbi so ulični protesti znamenje, da so uradni kanali demokracije zatajili. Znamenje, da oblast ne predstavlja več volje ljudi. Znamenje, da ne obstajajo učinkoviti formalni kanali, preko katerih bi se dalo kaj popraviti. Ko je pozimi leta 2012 v Mariboru zavrelo in so ulice napolnili protestniki, se je vedelo, da obstaja velika razlika med dejanji takratnega župana Franca Kanglerja in potrebami občanov. Občani so zaznali, da ne županu, ne mestnemu svetu ni mar za njihovo mnenje in da bo oblast še vedno delovala kot poprej. Ker naša pravna ureditev ne omogoča vplivanja občanov na odločitve oblasti in tudi ne odpoklica neželenih predstavnikov, je bila edina preostala možnost protest. Zahteve protestnikov so bile jasne ─ odstop župana in mestnega sveta.

Med protesti je vzniknila tudi Iniciativa mestni zbor, ki je na samem začetku preučila delovanje MOM in poskušala ugotoviti, kako se je lahko zgodilo, da je nastal tak prepad med dejanji občinarjev in željami občanov. Kje je torej prišlo do šuma v komunikaciji? Hitro smo ugotovili, da do takšnega šuma ni moglo priti, saj sploh ni bilo komunikacije. Ugotovili smo, da MOM ni zanimalo mnenje občanov. Občina ni nikoli uvedla nobenega mehanizma, ki bi takšno komunikacijo začel. Na nobenem nivoju niso obstajali zbori občanov ─ ne na nivoju občine, ne na nivoju mestnih četrti in krajevnih skupnosti. V mestu ni bilo javnih debat o proračunih, o občinskih prioritetah, o razvojnih smernicah, o lokacijskih ureditvah. Ob tem spoznanju nam je na IMZ hitro postalo jasno, da le rošade na stolčkih ne bodo prinesle večjih sprememb. Potrebne so namreč strukturne, ne le kadrovske spremembe v upravljanju občine. Občina bo morala postati to, kar naj bi bil njen namen, torej servis za zadovoljevanje želja in potreb prebivalcev in reševanje problemov, s katerimi se soočajo. Tega pa seveda ni mogoče narediti brez širokega in odkritega pogovora z občani.

Ko je Andrej Fištravec postal župan, je te strukturne spremembe tudi obljubljal. Napovedal je, da se bo MOM odprla prebivalcem, da bo delovala javno, transparentno in v skladu z voljo občanov. Napovedane so bile javne razprave, dialogi o posameznih projektih, revizija poslovanja občine in vseh javnih podjetij. Na začetku je kazalo, da se bodo stvari dejansko premaknile v to smer. Vzpostavljen je bil vstajniški sosvet, izvedla se je javna debata o križišču med Ljubljansko cesto in cesto Pariške komune, župan je javno izrazil naklonjenost uvedbi participatornega proračuna, ki bi del odločanja o porabi sredstev prenesel v domeno občanov.

Če bi morda Kangler svoje nezaznavanje potreb in želja prebivalcev morda še lahko pripisal pasivnosti občanov in njihovi nepripravljenosti za sodelovanje pri urejanju skupnih zadev, se župan Fištravec s takšnim stanjem ne sooča več. Od vladavine Kanglerja se je stanje civilne družbe v Mariboru bistveno spremenilo. Prej neorganizirani in le malo aktivni občani in občanke so se prebudili in organizirali. V mestu delujejo številne civilne iniciative in skupine. Samo v okviru Iniciative mestni zbor v enajstih mestnih četrtih in krajevnih skupnostih delujejo samoorganizirane četrtne in krajevne skupnosti, kjer se občani in občanke aktivno posvečajo težavam v občini. Na teh zborih prostovoljno in zastonj raziskujejo težave mesta in možne rešitve zanje, predlagajo boljše načine urejanja zadev, opozarjajo na različne probleme, včasih celo sami in na lastne stroške s prostovoljnim delom odpravljajo težave ali pa urejajo mesto. Samoorganizirani občani poiščejo in predlagajo mnoge rešitve, vse od instituta participatornega proračuna, do analize delovanja javnih služb in priprave odloka za ustanovitev Sveta za varstvo uporabnikov javnih dobrin pa do predlogov, katera so najprimernejša mesta za postavitev klopi ali košev za odpadke. Predlogi občanov gredo velikokrat v smer, ki bi občini prihranila denar.

Kako se torej MOM odziva do tega živahnega brbotanja dobrodušnih in angažiranih ljudi, ki bi radi le pomagali? Najpogostejši odziv župana na pobude je tišina, zavlačevanje, nepripravljenost za dialog, skrivanje podatkov. Pokazalo se je, da je bila začetna vnema spreminjanja delovanja občine zelo kratkotrajna. Ta ignoranca gre tako daleč, da župan ne najde časa za sestanek s predstavniki pobude Odločaj o mestu, ki je zbrala 4.000 podpisov Mariborčanov in Mariborčank v podporo uvedbi participatornega proračuna, kar je v predvolilnih debatah podprla tudi večina list in strank, vključno z njegovo. Pobudo je podpisal tudi sam. Pri ostalih poskusih odpiranja in demokratizacije občine gredo stvari podobno. Vstajniški sosvet je propadel zaradi razočaranja udeležencev. Prva javna debata je bila tudi zadnja, participatornemu proračunu pa nismo nič bližje kot pred letom dni. Skratka, opažamo, da se stvari vračajo nazaj v stanje, kot je bilo v preteklosti in da občina zmeraj bolj deluje, kot je delovala za časa Kanglerja.

Pomanjkanje posluha za potrebe ljudi se je še posebej jasno pokazalo v proračunskih izhodiščih, ki jih je župan pripravil za leti 2015 in 2016. Iz njih je jasno razvidno, da občina namerava denar prihraniti tako, da najrevnejšim in najbolj potrebnih občinske pomoči odreka svojo pomoč. Tarča proračunskih rezov so brezposelni, revni, brezdomci, predšolski otroci, mladi in pa seveda organizacije, ki izvajajo aktivnosti v podporo tem skupinam. Meščanke in meščani pa bi se morali odreči tudi kulturi.

Tako se moramo soočiti z žalostnim dejstvom, da je zopet nastalo brezno med tem, kar občani od svojih izvoljenih predstavnikov pričakujemo in tem, kar le-ti počnejo. Kot v preteklosti, bomo morali  tudi tokrat rešitev iskati na ulicah.

Tudi Iniciativa mestni zbor bo spet začutila tlakovce pod svojimi podplati in glasno zahtevala tisto, kar je zahtevala že pred dvema letoma ─ transparentnost, kompetentnost, demokratizacijo, posluh za ljudi in, najpomembneje, spremembe na strukturni ravni, ki bodo našteto zagotavljale, ne glede na dobro voljo trenutnega oblastnika.

Vidimo se na ulici.

Iniciativa mestni zbor