Iniciativa mestni zbor skozi samoorganizirane zbore občank in občanov in tudi skozi lastne oči vedno bolj pogosto zaznava porast ekstremizmov v različnih oblikah. Ti se kažejo v različnih grozilnih napisih na javnih površinah, ki naslavljajo družbeno deprivilegirane skupine, v pozivih zoper nedotakljivost telesa in v vse pogostejšem pojavljanju simbolov nacizma in fašizma. Neposredno smo priča povračilnih ukrepov nekaterih javnih podjetij, katerih jasen namen je ustrahovati in preprečiti nadaljnje pridobivanje (javnih!) podatkov o tem, kako se porablja naš davkoplačevalski denar.

Opažamo tudi vedno manj kritičnega poročanja v javnih in uveljavljenih, mainstream medijih in vse več samocenzure, kar je očitna posledica pritiskov lastnikov, oblastnikov in ekstremistov na (ne)poročanje medijev. Vse to se odraža v odpuščanju novinarjev, vplivanju na uredniške politike in ostalih, latentnejših oblikah pritiskov. Prav tako je na globalni kot tudi lokalni ravni moč zaznati vse večje razlike med bogatimi in tistimi z manj priložnostmi. Vse to vodi v pomanjkanje kritične refleksije v javnem diskurzu. Iniciativa mestni zbor se trudi na ravni lokalnih odkrivanj napak in izpostavljanja produktivnih načinov sodelovanja presegati neargumentirane diskurzivne prakse in polnomočiti skozi besedo, ki jo ima vsakdo – dokler ni diskriminatoren. Z namenom opozoriti na vse to, smo se moderatorji IMZ odločili napisati in javno objaviti naš skupnostni komentar kot odziv na stanje v družbi.

Na nas ležita odgovornost in pritisk

Odziv Iniciative mestni zbor na trenutno družbeno-politično stanje

Dobrodošli v Sloveniji. Na mejah je postavljena žica, ki nas bo varovala pred »sovražniki, ki prihajajo z revnega juga«. V mestih se na fasadah stavb pojavljajo kljukasti križi, ss-ovski znaki, rasistični in neonacistični grafiti. Vse več je napadov na samonikle družbeno angažirane in aktivistične skupine ter njihove prostore (Sokolc, Inde, Metelkova itd.). Ljudje so vse bolj prestrašeni in jezni. Začelo se je z zastraševanjem muslimanske skupnosti, ki naj bi bila kriva za trenutno stanje v državi in svetu. Desne stranke so zagnale lastne propagandne stroje, ki širijo nestrpnost, ksenofobijo, rasizem in perejo možgane prestrašenim ljudem. Razpihuje se sovraštvo in strah, tudi skozi predloge za ustanovitev narodne garde, enote prostovoljnih domoljubnih mladeničev, ki bodo branili prave Slovence. Sredina ponovno molči in ne stori ničesar. Po Evropi in doma ponovno ugašajo luči.

Premalo se zavedamo, da nas iskanje razlik samo razdružuje. Pri narodu, ki je navajen srčno pomagati sočloveku v stiski (spomnimo se samo vseh »zamaškastih« akcij in dobrodelnih dejanj), bi morda ne pričakovali takšnih izlivov srda, negostoljubnosti in nasilnega sovraštva. Premalo se zavedamo, da nas iskanje skupnega združuje.

Ko spremljamo trenutno dogajanje v Sloveniji, se zdi, da se večina ljudi vse bolj oddaljuje od političnih in družbenih vprašanj, od skupnosti, ki bi lahko pripeljala do boljšega jutri. Kot nemi opazovalci tega, kar se dogaja okoli njih, dopuščajo ohranjanje hegemonij v prid tistih, ki vladajo. Z apatijo in apolitičnostjo večine so vladajoče elite v veliki meri dosegle svojo zmago. Bodimo raje kritični do uveljavljenih vzorcev moči, do privilegijev in politik, ki hegemonijo spodbujajo in ohranjajo. Preizprašajmo sisteme smislov in pomenov, ki legitimirajo in utrjujejo strukturne neenakosti ter odkrivajmo in vzpostavljamo pogoje, pod katerimi se lahko obstoječim hierarhijam postavimo po robu in jih preoblikujemo. Borimo se zoper kategorije obstoječih načinov razmišljanja, ne dopustimo, da se ti znova in znova reproducirajo.

Nahajamo se v času, ko se ekonomska situacija za večino prebivalstva zaostruje, ko se od delavcev pričakuje, da bodo v obsegu plač tekmovali z delavci v polsuženjskih razmerjih pol sveta stran. Hkrati z razumljivim in pričakovanim rastočim nezadovoljstvom delavcev pa se krepijo propagandne tehnike odvračanja pozornosti od ekonomskih politik, ki to stanje povzročajo (da ne bi kdo slučajno mislil, da je to stanje »naravno«), in pa iskanje grešnih kozlov, kot so begunci, manjšine ali istospolno usmerjeni, ki niso za nastalo situacijo niti najmanj odgovorni, so pa odlična tarča, v katero politiki in mediji usmerjajo bes razžaljenega ljudstva. Ta slepilni manever moramo preseči in usmeriti svojo jezo v prave tarče, politike in njihove bogate mecene, ter iskati nove načine organiziranja in upravljanja družbe, s katerimi bomo poskrbeli za pravičnejšo družbo.

Vsako globoko družbeno spremembo lahko učinkovito podpre ali onemogoča kvalitetna medijska krajina. Ob skoraj popolni odsotnosti kvalitetne analize družbenih procesov in dogodkov v medijskem poročanju se ponovno zavemo, kaj podčrtuje ne le katastrofalne dogodke, ampak katastrofalen in nedopusten način funkcioniranja države – kapital, katerega logika je nadvlada in kolonizacija. Med našim delovanjem nam je v veselje sodelovati s tistimi izjemnimi novinarji ter novinarkami, ki si upajo in se znajo redno, natančno in odgovorno zavzemati za humanizem v družbi. Zavedamo se, da kapital ni neka oddaljena ideja, temveč ima imena, priimke in prakse delovanja, ki se ne ustavijo na našem pragu, ampak vseskozi rinejo v misli, mnenja in delovanja – nas samih, kot tistih, ki smo jih dali v upravljanje javno dobro. Mediji v tej situaciji igrajo ključno vlogo, skozi katero imajo možnost ustvariti zrelo, razsodno in odgovorno poslušanje, gledanje in branje. Odgovorni mediji, katerih del smo na nek način tudi IMZ, nas bodo kot posameznike in posameznice vsak dan ter kot družbo pripeljali do analiz, soočanja argumentov, doslednosti in vztrajnosti, s tem pa do vedno bolj humanih praks.

Naša dolžnost je, da na vsakem koraku opozarjamo na nesprejemljivo diskriminacijo in ostro obsodimo zatiralske prakse, ki se kažejo kot stopnjevanje militarizacije, kriminalizacije in represije nad tujci, najsi so to migranti, priseljenci ali begunci. Vsak človek ima pravico do prostega gibanja, torej pravico do svobode, ki marginaliziranim nudi tudi orodje upora. Če nimamo nobenih moralnih dolžnosti do beguncev, ne moremo govoriti o pravični, demokratični in solidarni družbi.

Živimo v  času, ko je sovražni govor tako pogost pojav  v javnem diskurzu, da ga kot takega sploh več ne dojemamo. Namesto, da bi  vsaki grobi in sovražni besedi, uperjeni proti raznolikim manjšinam, sledila ostra sankcija, politiki, mediji in posamezniki na socialnih omrežjih množično uporabljajo izraze, ki širijo, razpihujejo, spodbujajo ali opravičujejo ksenofobijo ter rasno razlikovanje in druge oblike sovraštva. Tako ta sovraštva, utelešena skozi besede, potihoma postajajo del naših vsakdanov. So nevtralizirana, zadušena, skorajda neopazna.  Napis »Begunci spizdite« na gugalnici enega izmed  otroških igrišč v Mariboru staršev otrok, ki jih na to igrišče vodijo, ne gane niti toliko, da bi poklicali pristojne službe, naj ga odstranijo. Grafit »Posilimo levičarke« dneve ostaja nedotaknjen na stavbi v središču mesta, dokler ga pretreseni aktivisti v želji po konstruktivni javni debati z malo domišljije in črnega humorja ne preoblikujejo v »Zaposlimo levičarke«. Jezik in dostop do znanja in informacij sta ključni osi, po katerih se izvaja dominacija in izključevanje v družbi. Z zniževanjem kakovosti medijskega poročanja, toleriranjem sovražnega govora, visokim šolstvom v službi gospodarstva in varčevalnimi ukrepi, ki vedno več ljudi potiskajo na rob preživetja, se ti osi močno nagibata v smer privilegirane manjšine.

Ljudje dragi! Vsi mi si želimo srečno, izkustev polno življenje. Mir in blagostanje. Dostojanstvo. Svobodo. Ta želja je univerzalna, ne glede na barvo, veroizpoved, spol in spolne preference. Ker ljudje, ki so se uspeli izkopati iz ruševin uničenega življenja in so se sedaj znašli tukaj, iščejo prav to. Ker ljudje, ki so našli ljubezen in zadovoljstvo v sebi enakemu, ne glede na  spol, iščejo prav to. Ker ljudje, vsi ljudje, iščemo prav to.

»Naša najpomembnejša vloga v življenju«, pravi Dalai Lama, »je pomagati drugim. In če jim ne moreš pomagati, jim vsaj ne škoduj.« S tem, ko se brezbrižno sprehajamo mimo rasističnih in ksenofobnih zapisov na stenah naših ulic, s tem, ko se ne odzovemo na nestrpne komentarje naših sogovornikov in jim globoko v sebi morda celo pritrjujemo, s tem, ko nekritično sprejemamo izmišljene srhljivke, s katerimi nam postreže politika in se ne potrudimo najti resnice, jim škodujemo. In škodujemo sebi. Ustvarjamo prostor, v katerem je sovraštvo sprejemljivo, razlogi zanj pa povsem irelevantni, irealni. Prostor, v katerem je okej svoje strahove in jezo stresati na šibkejše, »drugačne« samo zato, da se za trenutek počutimo malo manj zagrenjene.

Ko vas bo trgalo od jeze ob naslednjem znižanju plače, ko bo tuj lastnik kljub obljubi, da odpuščanj ne bo, z vami pa bo storil prav to, ko bo zdravljenje luksuz, ki si ga ne boste mogli privoščiti, otroku pa ne izobrazbe – ker to je, kar vas resnično jezi – svojo jezo usmerite na pravi naslov.