Izjava za javnost v zvezi s participatornim proračunom v Mariboru

Kot predlagateljica uvedbe participatornega proračuna in avtorica modela participatornega proračuna, ki so ga posvojile vse občine v Sloveniji, ki so se poslužile tega načina vključevanja občanov v odločanje o porabi proračunskih sredstev, je Iniciativa mestni zbor z zanimanjem spremljala razvoj participatornega proračuna v Mariboru. Ravno IMZ si najbolj želi, da bi participatorni proračun uspel in se čim hitreje razširil po celi občini in seveda tudi drugod po Sloveniji. Pri tem ima IMZ že nekaj izkušenj, saj so njeni aktivisti sodelovali tudi pri uvajanju participatornega proračuna v Občini Komen in Mestni občini Nova Gorica. Tudi vse ostale občine, ki izvajajo participatorni proračun, so uporabile model izvedbe, ki ga je izdelala IMZ. Vse občine so zelo zadovoljne s potekom in tudi z rezultati, ki jih takšno izvajanje prinaša.

Vredno pa se je spomniti, da sodelovanje med IMZ in Mestne občine Maribor (MOM) glede participatornega proračuna ni vedno potekalo gladko. Junija letos sta oba predstavnika IMZ izstopila iz delovne skupine MOM, kajti župan Fištravec ni želel zagotoviti nikakršnega zneska, ki bi se zagotovo uporabil za izvedbo projektov, ki bi jih občani izbrali v participatornem proračunu. Niti gradiva, ki ga je pripravila delovna skupina, ni želel predložiti v obravnavo na seji mestnega sveta, kar sta se IMZ zdela minimalna pogoja, brez katerih ne more biti kakovostne izvedbe. Ob izstopu predstavnikov IMZ iz delovne skupine je župan Fištravec zagotovil, da se bo z delom na participatornem proračunu nadaljevalo in da bo občina obljubljeno širitev, čeprav brez pomoči IMZ, tudi izvedla.

Mestna občina Maribor je na tiskovni konferenci 26. 10. 2017 razgrnila že leta 2015 napovedano širitev pilotnega projekta participatornega proračuna, ki se je takrat v Mestni četrti Radvanje izvedel prvič v Sloveniji. V IMZ ugotavljamo, da je pri širitvi iz MČ Radvanje na šest četrti participatorni proračun razvodenel do nerazpoznavnosti.

Če je bilo za PP v Mestni četrti Radvanje zagotovljeno 100.000 € za izglasovane projekte in dano zagotovilo, da se bo v okviru teh sredstev izglasovano voljo občanov tudi izvedlo, potem je sedanje stanje takšno, da za tri mestne četrti in tri krajevne skupnosti (ki združujejo 31.000 prebivalcev) ni zagotovljen niti en evro, zagotovljena sredstva pa se nadomeščajo z nedoločenimi »če bo denar« in jamranjem, kako ni denarja.

Če je bilo v MČ Radvanje zastavljeno, da bo glasovanje občanov pri umeščanju v proračun odločilni dejavnik in je bilo jasno, kateri projekti po glasovanju spadajo v proračun in kateri ne, je stanje v širitvi popolnoma drugačno. Kljub temu, da tudi v širitvi MOM predvideva, da bodo občani lahko glasovali o predlaganih projektih, so govorci na tiskovni konferenci hiteli pojasniti, da rezultat tega glasovanja nič ne pomeni, saj dejansko sploh ni nobenega kriterija, po katerem lahko nek projekt označimo z »izglasovan«. Težav z ugotavljanjem, kateri projekti, ki so bili predmet glasovanja, bodo nato prišli v proračun, tu še ni konec. Projekte, za katere so glasovali občani, namreč lahko (ali pa tudi ne) sveti mestnih četrti in krajevnih skupnosti poljubno pomešajo v lastne prednostne sezname, ki niso bili del glasovanja. Prioritetno listo posredujejo MOM, ki potem projekte na tej listi vključi v proračun ali tudi ne, in sicer v poljubnem zaporedju. Praksa v preteklosti kaže, da MOM pri pripravi proračuna te prioritetne liste zelo prostodušno interpretira ali ignorira in tudi zdaj ni nihče zagotovil, da bo v prihodnosti kaj drugače.

Pričakovano uspešnost takšnega netransparentnega in kapricam organov podvrženega postopka lahko presojamo s primerjavo izvedbe pilotnega projekta iz MČ Radvanje. V MČ Radvanje je bil zastavljen jasen in matematično natančen postopek izbire izglasovanih projektov, ki naj bi po načrtu od izglasovane prioritetne liste romali direktno v predlog proračuna. Kljub kristalni jasnosti in obljubljenem finančnem okvirju je realizacija 100.000 € obljubljenih sredstev za izvedbo štirinajstih izglasovanih projektov eno leto po tem, ko naj bi bili vsi končani, še vedno pod 25 %. Od štirinajstih izglasovanih projektov so bili izvedeni najcenejši štirje, nekateri so v različnih fazah izvedbe, za nekatere pa je MOM kar prostodušno pojasnila, da jih ne nameravajo izvesti. Po obračunu, ki so ga za IMZ predložile občinske službe, so dejansko izvedli dela le za 23.200 € od 97.000 €, ki so bili za ta namen določeni v proračunu leta 2016. Če se je kristalno jasen postopek v primeru MČ Radvanje tako sfižil, lahko sklepamo, da bo realizacija zdaj še slabša, saj se nihče ni ničemur zavezal.

Vsekakor je nedvomno to, da participatorni proračun, kot ga je sedaj zastavila MOM, ni namenjen temu, da bi občani lahko soodločali o porabi sredstev, saj lahko po tem, ko občani izrazijo svojo voljo, kar dva različna organa to voljo preoblikujeta in jo samo delno upoštevata ali sploh ne. Ker finančni okvir ni določen, prav tako pa ni jasno, kateri projekti so tisti, ki so »izglasovani«, je tudi pri najboljši dobri veri vseh sodelujočih neizogibno, da bo prihajalo najmanj do preoblikovanja z glasovanjem izražene volje občanov. Kar seveda pomeni, da se bo v proračunu odražala volja preoblikovalcev, ne volja občanov.

Praksa, ki jo je zastavila MOM, je v neposrednem nasprotju z izvedbo participatornega proračuna, kot ga uvajajo vse druge občine v Sloveniji, in radikalno odstopa tudi od lastnega pilotnega projekta, ki je to dobro prakso v Sloveniji tudi uvedel. Odstopanje je tako veliko, da ga v luči siceršnje izvedbe v drugih občinah sploh ne moremo več imenovati participatorni proračun. Gre le za popolnoma nezavezujoče posvetovanje z občani, ki ne izpolnjuje osnovnega pogoja – namreč soodločanja občanov. V tem smislu MOM uvaja v slovenski prostor novo slabo prakso, za katero lahko le upamo, da je ne bo posnemala kakšna druga občina.

Pri vsem skupaj je morda vredno omeniti, da je nezavezujoče glasovanje v projektih pomaknjeno kar šest mesecev v prihodnost in je postavljeno v predvolilni čas. Seveda pa je realizacija, torej dejanska umestitev projektov v proračun, postavljena v čas po volitvah.

Strokovni viri opozarjajo na neučinkovitost posvetovalnih oblik particpatornega proračuna, ki v resnici sploh niso več participatorni, niti nimajo vpliva na prerazporejanje sredstev. Predstavljamo preveden del poglavja, ki ga lahko v izvirniku najdete v knjigi Hope for democracy – 25 years of participatory budgeting worldwide (2014).

Brezplodnost posvetovalnega participatornega proračuna

Eden izmed središčih elementov participatorne debate se vrti okoli predpostavke, da so participanti tudi odločevalci. Dejansko se je v Braziliji vse od devetdesetih let naprej dojemalo kot samoumevno, da je lahko participatorni proračun le "odločevalski proces" (torej model, v katerem imajo prebivalci pravico odločati o prioritetah in inštitucije spoštujejo odločitve prebivalcev znotraj finančnih okvirjev). Vendar je v drugih državah in na kontinentih vedno obstajala težnja vzpostavljanja "posvetovalnih" modelov participatornih proračunov. V teh modelih prebivalci izrazijo svoje želje in predloge, vendar na koncu odločitve o tem, kateri predlogi bodo dejansko financirani, sprejmejo odločevalci. Ta posvetovalni model so v strokovni literaturi opredeljevali na različne načine, vendar se vedno pojavlja ob pridevnikih, ki kažejo "šibko", "slabo", "nizko" zavezanost in nižjo stopnjo inovativnosti v primerjavi z obstoječimi izkušnjami participacije občanov v sprejemanju javnih politik in projektov. V komparativni analizi med petinpetdesetimi evropskimi participatornimi proračuni, ki jo je med letoma 2005 in 2009 izvedla ustanova Centre Marc Bloch pod vodstvom profesorja Yvesa Sintomerja, so takšne modele označili z opisom "selektivnega poslušanja". Analiza je poudarila potrebo po uvajanju visoke stopnje odgovornosti ali povratnih informacij, s katerimi je možno občanom zagotavljati pregledno in močno argumentacijo, podrobne informacije in jasne kriterije, s katerimi bi pojasnili, zakaj v posvetovalnem modelu oblasti nekatere projekte izvedejo, nekatere pa zavrnejo. Edino s tako robustnim sistemom politične odgovornosti bi bilo mogoče nekatere posvetovalne modele, ki so se samooklicali za participatorne proračune (kot je Orsa na Švedskem ali večje število nemških modelov), sploh šteti v družino participatornih proračunov. Obstajajo skupine svetovalcev za participacijo po svetu (Portugalska, Združene države Amerike), ki popolnoma zavračajo sodelovanje s posvetovalnimi oblikami participacije. Mnoga radikalna gibanja zavračajo posvetovalne modele participatornega proračuna kot mehanizme "brez vpliva" v smislu doseganja sprememb politične kulture, kajti puščajo moč odločanja v istih rokah, ki bi te iste odločitve sprejemale tudi, če participatorni proračun ne bi obstajal. Ti kritiki poudarjajo, da javni organi, ki zagovarjajo posvetovalne oblike, pogosto "instrumentalizirajo" participatorne procese in jih usmerjajo v prej zastavljene izbire in poskušajo legitimizirati svoje odločitve z reintrepretacijo tistega, kar so povedali prebivalci. Takšni procesi potem ne spodbujajo resnične debate glede alternativ, prav tako pa ne sprejemajo "presenečenj", ki se pogosto pojavljajo v fazah javne deliberacije v participatornih procesih.