|
Kjer je kapitalizem, ni svobode. Ko pa bo svoboda, ne bo kapitalizma.
PolitiÄne zahteve petkovih protivladnih protestov imajo eno veliko napako – na njih to, kar bi pravzaprav moralo biti povedano, ostaja zamolÄano. MlaÄna zahteva po »svobodi« in zahteva po predÄasnih volitvah, na katerih bodo še enkrat veÄ nastopile stranke, ki so trenutno že v parlamentu, ne bodo odpravile vzrokov, ki so nas v jezi pognali na ulice. Vse prejšnje volitve, na katerih so nastopale ene in iste stranke – ali pa v najboljšem primeru stare stranke v novih preoblekah – so nas pahnile v obstojeÄe stanje, proti kateremu protestiramo. Nekakšen miren in idiliÄen status quo, v katerega bi nas vrnila nova, »nejanšistiÄna« vlada, ni nikoli obstajal. Tudi pod »nejanšistiÄnimi« vladami sta se (vsekakor bolj prikrito) odvijala pogrom nad naravo (Magna, Kemis itd.) in (enako odkrito) grozljiva korupcija – omenimo lahko samo TEŠ 6, v katerem je najverjetneje poniknilo toliko javnega denarja, kot v vseh ostalih aferah skupaj. Tudi pred to vlado, se je požvižgalo na želje državljanov, ki jih nikoli ni nihÄe o niÄemer vprašal. Volitve v kapitalizmu pomenijo zgolj to, da si na vsaka 4 leta izberemo, katera frakcija vladajoÄega razreda nam bo vladala. Dokler bo obstajal kapitalizem, vzroki, zaradi katerih protestiramo na ulicah, ne bodo izginili. Sedeže v parlamentu zasedajo stranke, ki se med seboj praktiÄno ne razlikujejo, saj vse zasledujejo isti smoter: ohranitev kapitalistiÄnega sistema. OdloÄanje med svetlo- in temno-sivo ni nikakršno demokratiÄno odloÄanje.
Na protestih je zato treba jasno izpostaviti ekonomske in politiÄne zahteve proti kapitalistiÄnemu družbenemu redu in pomen organiziranega delavskega boja, ki lahko edini odpravi ta red. Jasno je treba izpostaviti enormne neenakosti med bogatimi in revnimi, ki se vse hitreje poveÄujejo. Jasno je treba izpostaviti bližajoÄo podnebno katastrofo, v katero nas pelje gospodarstvo, katerega cilj je edino rast, ne glede na to, kakšno okoljsko ali socialno ceno je potrebno plaÄati. Jasno je treba poudariti, da sistem predstavniške demokracije, kjer volivci nimajo prav nobene moÄi odpoklicati svojih »predstavnikov« ali kako drugaÄe vplivati na sprejemanje odloÄitev, ni zadovoljiv. Jasno je treba poudariti, da je 8-urni delovni dan relikt zgodnjega 20. stoletja, ki ga je treba reformirati. Jasno je treba poudariti, da BDP ni ustrezen kazalnik gospodarske »uspešnosti«. Jasno je treba poudariti, da profitni motiv in gonja za veÄno rastjo ne moreta veÄ biti bistvo našega gospodarstva.
Takšnih sprememb pa se nikakor ne moremo lotiti zgolj z odpravo trenutne vlade in predÄasnimi volitvami. Vsakršen boj proti poostrovanju represije, kratenju glasu civilni družbi ali proti koruptivnosti je vsekakor nujen, vendar smiseln zgolj toliko, Äe imamo pred oÄmi vseskozi dolgoroÄni cilj – to je odprava sistema, ki daje moÄ in oblast vladajoÄemu razredu za zatiranje in izžemanje delavskega razreda. Razvoj vseh dogodkov nas sili k temu, da naperimo vse svoje sile proti državni oblasti in da svojega cilja ne prepoznamo v izboljšanju državnega stroja, paÄ pa v njegovem porušenju oz. uniÄenju. Naš konÄni cilj bi moral biti odprava kapitalizma in s tem preobrazba družbe na naÄin, da bodo prebivalci tisti, ki bodo usmerjali razvoj družbe in ne bodo le sredstvo, ki ga vladajoÄi uporabljajo za dosego svojih ciljev. Zato protestirajmo v obrambi pravic in svobošÄin, ki jih še imamo, vendar se ne ustavimo pri tem. Osmislimo in zahtevajmo tudi naprednejšo in bolj demokratiÄno družbo, kot smo jo imeli do sedaj. Kajti nikoli se problemov ne reši z enakim razmišljanjem, ki je te probleme povzroÄilo.
|
