Kjer je kapitalizem, ni svobode. Ko pa bo svoboda, ne bo kapitalizma.

Politične zahteve petkovih protivladnih protestov imajo eno veliko napako – na njih to, kar bi pravzaprav moralo biti povedano, ostaja zamolčano. Mlačna zahteva po »svobodi« in zahteva po predčasnih volitvah, na katerih bodo še enkrat več nastopile stranke, ki so trenutno že v parlamentu, ne bodo odpravile vzrokov, ki so nas v jezi pognali na ulice. Vse prejšnje volitve, na katerih so nastopale ene in iste stranke – ali pa v najboljšem primeru stare stranke v novih preoblekah – so nas pahnile v obstoječe stanje, proti kateremu protestiramo. Nekakšen miren in idiličen status quo, v katerega bi nas vrnila nova, »nejanšistična« vlada, ni nikoli obstajal. Tudi pod »nejanšističnimi« vladami sta se (vsekakor bolj prikrito) odvijala pogrom nad naravo (Magna, Kemis itd.) in (enako odkrito) grozljiva korupcija – omenimo lahko samo TEŠ 6, v katerem je najverjetneje poniknilo toliko javnega denarja, kot v vseh ostalih aferah skupaj. Tudi pred to vlado, se je požvižgalo na želje državljanov, ki jih nikoli ni nihče o ničemer vprašal. Volitve v kapitalizmu pomenijo zgolj to, da si na vsaka 4 leta izberemo, katera frakcija vladajočega razreda nam bo vladala. Dokler bo obstajal kapitalizem, vzroki, zaradi katerih protestiramo na ulicah, ne bodo izginili. Sedeže v parlamentu zasedajo stranke, ki se med seboj praktično ne razlikujejo, saj vse zasledujejo isti smoter: ohranitev kapitalističnega sistema. Odločanje med svetlo- in temno-sivo ni nikakršno demokratično odločanje.

Na protestih je zato treba jasno izpostaviti ekonomske in politične zahteve proti kapitalističnemu družbenemu redu in pomen organiziranega delavskega boja, ki lahko edini odpravi ta red. Jasno je treba izpostaviti enormne neenakosti med bogatimi in revnimi, ki se vse hitreje povečujejo. Jasno je treba izpostaviti bližajočo podnebno katastrofo, v katero nas pelje gospodarstvo, katerega cilj je edino rast, ne glede na to, kakšno okoljsko ali socialno ceno je potrebno plačati. Jasno je treba poudariti, da sistem predstavniške demokracije, kjer volivci nimajo prav nobene moči odpoklicati svojih »predstavnikov« ali kako drugače vplivati na sprejemanje odločitev, ni zadovoljiv. Jasno je treba poudariti, da je 8-urni delovni dan relikt zgodnjega 20. stoletja, ki ga je treba reformirati. Jasno je treba poudariti, da BDP ni ustrezen kazalnik gospodarske »uspešnosti«. Jasno je treba poudariti, da profitni motiv in gonja za večno rastjo ne moreta več biti bistvo našega gospodarstva.

Takšnih sprememb pa se nikakor ne moremo lotiti zgolj z odpravo trenutne vlade in predčasnimi volitvami. Vsakršen boj proti poostrovanju represije, kratenju glasu civilni družbi ali proti koruptivnosti je vsekakor nujen, vendar smiseln zgolj toliko, če imamo pred očmi vseskozi dolgoročni cilj – to je odprava sistema, ki daje moč in oblast vladajočemu razredu za zatiranje in izžemanje delavskega razreda. Razvoj vseh dogodkov nas sili k temu, da naperimo vse svoje sile proti državni oblasti in da svojega cilja ne prepoznamo v izboljšanju državnega stroja, pač pa v njegovem porušenju oz. uničenju. Naš končni cilj bi moral biti odprava kapitalizma in s tem preobrazba družbe na način, da bodo prebivalci tisti, ki bodo usmerjali razvoj družbe in ne bodo le sredstvo, ki ga vladajoči uporabljajo za dosego svojih ciljev. Zato protestirajmo v obrambi pravic in svoboščin, ki jih še imamo, vendar se ne ustavimo pri tem. Osmislimo in zahtevajmo tudi naprednejšo in bolj demokratično družbo, kot smo jo imeli do sedaj. Kajti nikoli se problemov ne reši z enakim razmišljanjem, ki je te probleme povzročilo.