Poudarki posveta "Ne žagaj veje, na kateri sediš"
o načrtovanju zelene infrastrukture v mestih v času podnebnih sprememb

Iniciativa mestni zbor smo 24. aprila v studio Vetrinjski dvor povabili krajinsko arhitektko in urbanistko dr. Majo Simoneti ter geografa in klimatologa dr. Igorja Žiberno. Na posvetu, naslovljenem »Ne žagaj veje, na kateri sediš«, smo se z njima vnovič pogovarjali o razumevanju podnebnih sprememb, o razumevanju pomena zelene infrastrukture za krepitev odpornosti mest, o ohranjanju zelene infrastrukture, njenem načrtovanju in upravljanju, o stanju v Mariboru in Sloveniji in o nujnosti (državne) zaščite odraslih dreves v urbanih okoljih – vse z namenom, da vendarle nehamo žagati vejo, na kateri sedimo in končno skupaj stopimo na pot oblikovanja čim bolj vzdržnega bivalnega okolja za vse v času podnebnih sprememb. Spodaj so poudarki posveta.

Osnove: blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje na podnebne spremembe in naša nenačelnost

Pridobivanje hrane, mobilnost, način bivanja v urbanem okolju in industrija so najpomembnejši tvorci emisij, ki so povzročile podnebne spremembe in so dejavnosti človeka. Podnebne spremembe pa ne vplivajo negativno le na človeka, temveč na vse naravne prvine – spreminjajo (jim) življenjska okolja in s tem pogoje za življenje; ko teh več ni, izumirajo vrste. Imamo krizo biodiverzitete. Podnebne spremembe in biodiverzitetna kriza sta neposredno vzročno povezani. Če se hočemo zavarovati pred podnebnimi spremembami, jih blažiti in se spremembam prilagoditi, mora biti v ospredju našega delovanja to, kako ohraniti sposobnost narave in naravnih procesov, da nam pri tem pridejo nasproti, nam pomagajo.

O blaženju podnebnih sprememb govorimo, ko z ukrepanjem blažimo, kar podnebne spremembe sproža. Gre za ukrepe, ki izhajajo iz širšega (globalnega) družbenega konsenza. Gre za ukrepe zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov: sprememba uporabljanih energentov, spremembe mobilnostnih navad, prehranjevalnih navad, ozelenjevaje, …

Z ukrepi prilagajanja na podnebne spremembepa blažimo negativne posledice podnebnih sprememb, s katerimi smo že soočeni in ki še prihajajo, hitreje kot napovedano. Gre za prilagajanje na spreminjajoče se podnebje. Zaznani so trendi kot so ekstremne temperature in suša, ekstremne padavine in vetrovi. Posebej problematična nepredvidljivost pojavov, ko vremena ne moremo več napovedati, zato govorimo o prilagajanju. Glavna ukrepa, ki jih ponuja podnebna znanost za urbane področja, sta krepitev ozelenjevanja in v okviru ozelenjevanja krepitev biotske raznovrstnosti tj. krepitev sposobnosti narave, da deluje v svojo zaščito/preventivo ter v korist človeka (zato tudi sprejeta Evropska biodiverzitetna strategija).

Pri ukrepih blaženja smo bistveno premalo ambiciozni, predvsem zato, ker se učinki sedanjih ukrepov pokažejo šele bistveno kasneje. Če bi danes prenehali z izpusti CO2 v ozračje, bi učinke tega dejanja zaznale šele naslednje generacije. Metan ima k sreči malo boljše sposobnosti čiščenja iz ozračja kot CO2. Problematične so tudi velike vode (svetovna morja), kjer se ogreva že tudi morsko dno. Sicer se morja počasneje segrevajo, se pa zaradi svojih lastnosti tudi počasneje ohlajajo in pripomorejo, da učinki ukrepov blaženja nastopijo kasneje. Zaradi povedanega so ukrepi blaženja bistveno bolj pomembni kot si morda mislimo.

Pri prilagajanju na podnebne spremembe pa smo preveč nenačelni.Vsi vemo, da so zelene površine v mestu zelo pomembne, potem pa, na primer, želimo posekati drevo, da ne bi morda to enkrat poškodovalo naše hiše ali avta; ali pa prenovimo Lent tako kot smo ga pravkar. Nenačelnost spodbuja pritisk kapitala, ki želi prostor nenehno izkoriščati za zaslužek; spremembe vrednot skozi čas (ohranjanje okolja je stvar socialne politike)in nepripravljenost, da bi spremenili navade. Ta dvojnost (morda kognitivna disonanca) pri ljudeh je v Sloveniji zelo očitna. Vsi po vrsti imamo radi naravo, ponosni smo na Slovenijo zaradi narave, hkrati pa menimo, da je naravovarstvo nekaj, kar ovira razvoj. Zavzeti smo za varstvo okolja, nato pa na volitvah s ponovnim mandatom nagradimo nekoga, ki na njivo postavi tovarno. Potreben je pogovor, kaj je s tem narobe ter kdaj in kako bomo stopili na skupno pot.

Da bi kaj na tem področju kaj spremenili:

• moramo spremeniti sistem vrednot. Te so sedaj izrazito antropocentrične ali celo egocentrične, treba pa je nastaviti koordinatni sistem vrednot na ekocentričnega (dobro je, kar je dobro za vse, ne le za človeka, temveč za vso živo in tudi neživo naravo). Človek mora nehati sebe postavljati v center koordinatnega sistema.
• si moramo zastaviti prava vprašanja: to ni, kako dobiti dovolj energije, da bi na enak način, enako intenzivno živeli naprej, temveč kako z manj. Spremeniti moramo življenjski slog za manjši ekološki odtis.
• kapitalizem ni odgovor.

Zelene površine v mestu so naš zaveznik- naša narava v urbanem okolju. Te rastline in živali ter ekološki sistem, ki se okoli njih vzpostavi (npr. drevo in zemlja, v kateri drevo raste), ustvarjajo naravne procese, ki so dobrodejni za nas na način, da blažijo vzroke podnebnih sprememb (zagotavljajo ponor CO2) in blažijo posledice podnebnih sprememb (blaženje vročinskih valov, zadrževanje padavin, vetrna bariera, ipd.).Ukrepi so npr.: ohranjanje naravnih zelenih površin, širitev urejenih zelenih površin, zelene strehe in stene, zelena infrastruktura, zeleno-modra infrastruktura (naravni procesi v kombinaciji z inženirskimi ukrepi).

Zeleni fond in dostop do zelenega je enako pomemben kot cesta, vodovod, kanalizacija

Vsako mesto mora dobro poznati svoje razmere, poznati svoje urbano tkivo, vedeti, kje ima svoje ljudi in temu primerno nato tudi ukrepati.Največja nevarnost so razlike v urejenosti oz. ozelenjenosti posameznih delov urbanega področja, ki so že zdaj velike. Parki, na primer, so umeščeni v prostor neenakomerno, ker se v preteklosti nismo zavedali, kako je za človeka pomemben dostop do narave/zelene površine. Svetovna zdravstvena organizacija izpostavlja ozelenjevanje kot pomemben ukrep prilagajanja na podnebne spremembe, a s poudarkom, da je zelena površina, ki omogoča rekreacijo, regeneracijo, zatočišče pred ekstremi in prinaša še druge koristi prilagajanja, dovolj blizu prostora, kjer človek sicer biva, torej oddaljena največ 300 m. Vsak med nami bi moral imeti v razdalji največ 300 metrov od bivališča zeleno površino velikosti vsaj pol hektarja, ki je dovolj bogato ozelenjena, da nudi tudi zatočišče.

Zavedati se je treba še dejstva, da za razliko od ceste ali dostopa do pitne vode, kjer si vsi prizadevamo, da se zagotovi enak dostop za vse, je zelena infrastruktura še vedno bolj odraz ekonomskega stanja/statusa in je bolj zastopana v okolju oziroma soseskah z večjo ekonomsko močjo kot tam, kjer te ni.

Potrebna je strategija upravljanja zelenih površin, umeščena v kontekst krepitve podnebne odpornosti mesta in v kontekst vzdrževanja javnega zdravja ter vključuje čisto vse deležnike 

Dobra praksa je vedno podložena s strategijo. V mestih, iz katerih vlečemo dobre prakse (Utrecht, Antwerp, Dunaj, London ...) vse stoji na analizi stanja; na strategiji, ki sloni na podatkih.

S strategijo se pogleda, kakšne zelene površine imamo in kje. Dogaja se med javno sfero, torej občino (javne zelene površine v občinski lasti), razpršeno zasebno sfero (posamezniki), upravitelji (zasebni vrtovi, funkcionalne površine večstanovanjskih stavb) in drugimi lastniki večjih območij (industrija, trgovina, država). Vsi se pogovorimo in dogovorimo o tem, kaj imamo, o tem, kaj nas čaka in kaj bomo morali storiti ter se dogovorimo kako bomo USKLAJENO delovali, da bomo vsemu temu kos.

Bistveni sogovornik je tudi zdravstvena stroka. Dobro vemo, da podnebne spremembe vplivajo na zdravje, nesorazmerno močan vpliv imajo na rizične skupine, ki so že sicer prizadete: otroci, nosečnice, starejši, kronični bolniki, ekonomsko šibkejši, osamljeni.

Zelena strategija mesta: Tezno

(Zato pa so tako pomembni strateški načrti.) Na Teznem je treba drugače ravnati kot v centru mesta, kar pomeni, da moramo dobro razumeti, kakšne je trenutna slika in imeti načrt, kako to spremeniti v naslednjih treh, pet, desetih letih in pri tem vztrajati. Nekomu, ki živi na Teznem, nič ne pomaga, kar se počne ob Dravi. Delo občine na tem področju se mora enakomerno porazdeliti, hkrati pa s prefinjenimi analizami ugotavljati, kaj se dogaja z zrakom, kje se mesto pregreva, kje so ljudje prizadeti, kaj se dogaja z vodo (npr. pri urbanih poplavah) - kje so torej žarišča, in narediti akcijski načrt.

Takoj se lahko naredi načrt celovite urbanistične prenove Tezna, da bo le-to ozelenjeno in da bo omogočalo kakovostno bivanje. Težava tukaj ni v stroki, temveč v politični volji. Tezno je območje, ki je izrazito ranljivo zaradi dediščine in tipologije pozidave in zahteva svoj prostorsko-podnebni koncept. Značilnosti tega okolja je treba na nek način blažiti, da se zadržijo negativni vplivi in se za tiste, ki na Teznem živijo ali hodijo tja delat, območje naredi znosno. Tukaj je potrebno biti nepopustljiv, že glavna cesta je katastrofa: potrebni so drevoredi, parkirne površine nemudoma ozeleniti, ozelenit strehe in stene, ozelenit industrijske komplekse in poskrbeti, da se bo potencial okolja v smislu ozelenjevanja in funkcij zelenih površin in naravnih procesov obogatil. Padavinsko vodo naj se začne zbirati v odprtih zadrževalnikih (ozelenjene kotanje, ki zadržujejo vodo, kadar pa vode ni, imajo druge funkcije). Ni, da na Teznem ni prostora za to - je. Prenova Tezna je velik oblikovalski in inženirski izziv, ki bi ga bil marsikdo vesel in bi tudi marsikaj zanimivega pokazal. Lahko bi preučili in za Tezno prilagodili tudi dobre prakse od drugod.

Upravljanje z zelenimi površinami v mestu: odmik od okrasnega proti naravnemu, odpornejšemu

MestnaobčinaMaribornajzobčankamiinobčanijasnokomunicira, da v času prilagajanje na podnebne spremembe zelene površine v urbanem okolju ne pomenijo več okrasnih dreves, na minimum pokošenih zelenic in parkovnih travnikov. Tovrstne estetske prvine se morajo umakniti smernicam za krepitev biotske raznovrstnosti in naravnih procesov. Ekosistemske storitve so tako boljše, narava močnejša in odpornejša, kar človeku v urbanem, pozidanem okolju samo koristi. O tem, kaj delati in kako delati in do katere mere kontrolirati naravo, se je treba bistveno več pogovarjati, razvijati razumevanje za ta stanja in dvigovati pričakovanja.

Tudi področje varstva kulturne dediščine mora sprejeti dejstvo, da nekatere podobe zgodovinskih ambientov postajajo stvar preteklosti. Z razsežnimi tlakovanimi površinami ne moremo več živeti. Tudi v drugih večjih mestih po svetu se odstranjuje tlake in se na tak način pridobivajo neutrjene površine, nanje (vanje) sadijo drevesa in grmovnice, s tem pa ustvarjajo področja evapotraspiracije (vlažen zrak, zadrževanje padavin, manjši pritisk meteornih voda na kanalizacijo in bolj blaga klima).

S svojim delovanjem mora občina dati vsem prebivalcem in drugim lastnikom dreves sporočilo, da če rast in razvoj dreves redno spremljaš, če skrbiš, da se suhe veje pravi čas obrežejo itd., da potem si na varni strani. Pravila so jasna: če je drevo vsako leto strokovno pregledano ni če je delo beleženo v evidenci, potem – če pride do nesreče, na sodišču teče pogovor v smeri, da je lastnik drevesa na varni strani, saj je naredil vse, kar je v njegovi moči, da do nesreče ne bi prišlo. Nesrečo je povzročila narava, višja sila, in glede škode pride do pogoditve. Če smo pa malomaren lastnik, je zadeva seveda drugačna.

Javni kataster dreves: celovit pregled nad zelenim fondom, podlaga za načrtovanje, pripomoček za transparentno delovanje in informiranje javnosti ter dokazno gradivo

Mestna občina Maribor vodi kataster občinskih dreves, a ta ni ažuriran in ni javen. Veliko občin ne vodi niti katastra svojih dreves kar seveda vodi tudi v to, da so občine v nenehni nevarnosti v primeru kakšne nesreče, saj lahko oškodovanec na sodišču zelo prepričljivo trdi, da je občina ravnala malomarno. Sodna praksa je taka, da če si naredil vse, kar se da, in vestno ravnal z drevjem, potem je to ene vrste problem, če pa nisi ravnal preventivno, nisi pregledal drevja, nimaš evidence o opravljenih delih na drevesu, potem pa si izpostavljen večjemu bremenu tožbe.

Brez evidenc sta lahko nestrokovna tako vzdrževanje dreves (kampanjsko obrezovanje, obglavljanje) kot nove zasaditve (izbor in kakovost sadik, premalo prostora, slabo pripravljen rastni substrat), hkrati pa je javnost slabo obveščena o posegih v drevesni fond in pogosto povsem izključena iz procesov upravljanja z drevesi in tudi slabo ozaveščena o pomenu strokovno kompetentnega upravljanja dreves.

So pa že prve občine, ki začenjajo v svoje evidence vnašati tudi zasebna drevesa. Ne sicer vsa drevesa in tudi ne vsa naenkrat, a počasi v fond dreves, za katera skrbijo, dodajajo tudi drevesa zasebnih lastnikov. Tukaj gre za izjemna drevesa ali pa za drevesa, ki so v lasti starejših prebivalcev, ki ne morejo skrbeti zanje. V tem primeru občine stopijo korak nasproti in sklenejo, da je večja korist, da oni poskrbijo za drevo, kot pa da bi nek občan v stiski drevje posekal.

Vzpostavitev strokovne službe za upravljanje področja urejanja javnih in drugih zelenih površin in vzdrževanja dreves, ki ima za to zagotovljena namenska sredstva

Če hočemo doseči, da se ne bo po nepotrebnem sekalo zdravih, odraslih dreves in se bo za drevesni fond skrbelo strokovno kompetentno, se ga bo vzdrževalo v dobri funkciji in rasti čim dlje, da drevesa ne bodo povzročala nevarnosti in škode, moramo doseči, da so ljudje, ki delajo z urbanimi drevesi, strokovno kompetentni in imajo potrebna znanja za delo z drevesi. Seveda bi bilo potrebno vzpostaviti tudi sheme podpore – predvsem strokovne in delovne, tudi finančne – za tiste, ki ne znajo, fizično ne zmorejo ali tega ne zmorejo financirati.

Primer Dunaj. V vsaki dunajski četrti je ena ali več »pisarn urbane prenove«, kjer strokovnjaki različnih profilov pomagajo ljudem do majhnih, a dobrih intervencij. (Seveda, imajo vse te aktivnosti podlago v strategiji.) Pravila, kako se mora delati z drevesi, so jasno zapisana. Kdo je lastnik drevesa oz. kje drevo raste, na pravila nima vpliva. Z drevesi lahko delajo samo predhodno registrirani strokovnjaki. Ti delajo pod strogimi pogoji in že prva prijava in ugotovitev o nestrokovnem delu prekine možnosti za nadaljnje delo. Nobenih finančnih nadomestil se ne daje nikomur. Če želite posekati drevo in če dobite dovoljenje za to (potreben je tehten razlog), je prvi naslednji ukrep nadomestna zasaditev na vašem zemljišču. Če nimate prostora, plačate Dunaju, da zasadi drevo na javnem zemljišču. Problem je najti res dober prostor. V Ljubljani, kjer je zdaj popularno presajanje dreves, da lahko še vedno gradimo, se drevesa enostavno premikajo v parke. Ampak bolje bi bilo, če drevesa ostanejo tam, od koder so odvzeta, saj tam manjkajo - na ulici, blizu ljudi. Vendarle pa na Dunaju obstaja tudi podpora posameznikom za vzorno vzdrževanje dreves v javno korist. Še vedno je to predvsem podpora s strokovno nego (ne dobiš denarja temveč dobiš vzdrževanje). Premožni se torej drži pravil, manj premožni dobijo strokovno pomoč.

Občina Kočevje, na primer, pomaga posameznikom vzdrževati drevesa, ki so visoko ocenjena (imajo veliko javna korist).

Zbiranje meteornih voda tam, kjer padejo

Voda, vodni element je ob drevesih druga pomemba kategorija, ki pomaga soustvarjati področja ugodne(jaše) klime, hkrati pa jo je nujno kontrolirati, ko pade v obliki ekstremnih padavin. Vodne površine, naravni in drugi kanali se znova odpirajo. S postopki in rešitvami za zajemanje večjih količin padavinskih vod imajo te več prostora, da padejo in poniknejo kam drugam kot pa v kanale, ki zbirajo meteorne ali odpadne vode. S tem se zmanjša pritisk meteornih vod na infrastrukturo za odvajanje vod oz. zmanjša se možnost za poplave, ali vsaj jakost poplav.

Gre za odpiranje terenov in povečevanje vpojne sposobnosti stavb, tlakov in odprtega prostora. Voda pade, zastane in se zbere v nekaj odprtih rezervoarjih in počasi odteče/ponikne. Šele če pride do res velikih viškov vode, so ti speljani v zaledje, v naravne vodotoke, da ne pride do poplave.

Padavinsko vodo je možno zbirati v odprtih zadrževalnikih – gre za ozelenjene kotanje, ki zadržujejo vodo, kadar pa vode ni, imajo druge funkcije.

Tudi ni več vseeno, ali je nek (zasebni) vrt potlakovan in na njem ne ponikne v tla prav nič vode ali pa gre za poraščen teren, ki omogoča evapotranspiracijo (ko tla vodo zadržijo in ta potem počasi ponika v globino). Velika mesta (npr. Utrecht, Antwerpen, London) imajo ta pravila že jasno določena, npr., da se mora vsa padavinska voda, ki pade, zadržati tam, kjer pade (npr. zelena streha) in tudi posegi prebivalcev na njihovi zasebni lastnini morajo biti skladni s topoglednimi načrti mesta in z razmerami v okolju.