Predsednici slovenske vlade, mag. Alenek Brtušek, smo, v zvezi s povabilom vstajniškim skupinam na srečanje z njo, odgovorili z javnim pismom:


Poglej v pdf dokumentu


 

Predsednica vlade
mag. Alenka Bratušek

Javno pismo: Iniciativa mestni zbor (IMZ)

 

Spoštovani,

smo Iniciativa mestni zbor (IMZ), ki se je izoblikovala v Mariboru po tretji mariborski vstaji, da bi premislila, kako uporu dodati vsebino, jasna sporočila in kako začrtati nadaljnje korake v smeri izgradnje drugačnega mesta, kot je bil Maribor konec leta 2012. Intenzivno smo delali na tem, kako preprečiti policijsko nasilje nad protestniki, ustaviti kriminalizacijo in viktimizacijo otrok, protestnikov, vstajnikov, pa tudi na tem, kako za naše mesto po vstajah ubrati razvojne, strateške in trajnostne korake soupravljanja.

Že na prvem zboru se je Iniciativa mestni zbor odločila, da krenemo v dve smeri. Prva skupina se je lotila analize delovanja MOM za nazaj ter začela oblikovati premisleke o viziji in razvoju mesta za prihodnost – zato se je tudi poimenovala strateška skupina. Druga skupina – ki se je sprva zavezala vstajam in ulicam dodati vsebino in sporočilnost in se je poimenovala kreativna skupina – pa si je za svojo temeljno nalogo določila tisti korak, ki ga tudi drugod po drugih evropskih mestih in državah uberejo gibanja po vstajah, po protestih, po kriku, po uporu, in sicer: izgradnjo nestrankarskih, samoorganiziranih, samoupravljanih in avtonomnih struktur, s katerimi želimo soupravljati mesto. Tako že vse od konca februarja 2013 vzpostavljamo Samoorganizirane četrtne in krajevne zbore v Mariboru (SČKS), saj je naš namen, da začnemo občanke in občani skupaj, drug z drugim in prek lastnega političnega angažiranja, soupravljati naše mesto. 

Z odstopom Franca Kanglerja z mesta župana MOM v Iniciativi mestni zbor vidimo resno potrebo, da vstajam sledijo novi ustvarjalni in dolgoročni koraki razvoja, s katerimi si želimo resnično spreminjati mesto in  državo, saj smo ljudje tisti, ki moramo odločati o naši prihodnosti. V Mariboru imamo še naprej mestni svet, ki so mu vstaje, enako kot nekdanjemu županu Francu Kanglerju, večkrat izrekle nezaupnico. Ker mestni svet ne želi slišati sporočila 20 % občank in občanov, ki smo jih na ulicah pozivali k odstopu, smo se odločili, da zgradimo vzporedno strukturo mestnega sveta, imenovano MESTNI ZBOR, ki bo na ravni Maribora na župana lahko naslovila legitimne zahteve občank in občanov. S tem ne bomo dokončno odslovili le mestnega sveta, pač pa tudi nadzorni odbor, ki naj bi nadziral delovanje mestnega sveta, a te naloge ni opravljal, kar je gotovo posledica dejstva, da si je prav mestni svet sam izbral svoj nadzorni odbor.

Ker je bil Maribor mesto preigravanja z ljudmi in ker smo se odločili, da ne želimo več, da stranke, mestni svet, neizvoljena vlada ali kdorkoli drug predstavlja naše interese, potrebe, bolečine, razočaranja, nepravico in vse, kar smo doživljali v preteklih letih, smo se odločili ukrepati. Sami se želimo predstavljati, sami želimo govoriti v svojem imenu, sami bomo poskrbeli, da dosežemo skupne cilje.

Če ne prej, smo z vstajami spoznali, da je treba tudi v političnem delovanju ubrati drugačno pot. Zato se samoorganiziramo in zato korak za korakom spreminjamo upravljanje našega mesta. S takim delovanjem hočemo povrniti soodločanje in soupravljanje ljudi na krajevni in občinski ravni – upamo in želimo si, da kmalu tudi na državnem nivoju. Odpiramo javni prostor, kjer se ljudje srečujejo, se pogovarjajo, informirajo, izobražujejo, izpostavljajo probleme in skupaj iščejo rešitve, skratka se samoorganizirajo v boju proti vsem anomalijam v družbi in za njeno postopno spreminjanje. Pri tem se na ravni samoorganiziranih četrtnih skupnosti oblikujejo delovne skupine, ki se spopadajo s konkretnimi težavami in podajajo izdelane predloge za spremembe na mestni ravni, se povezujejo s strokovnjaki in raziskovalci, ki želijo delovati v korist skupnosti, ne pa oblasti, kapitala in interesnih skupin.

Kljub temu, da na posvet z vstajniškimi skupinami Iniciativa mestni zbor ni bila povabljena, da pa je vabilo prišlo na zvezo društev, v katerih prostorih tudi organiziramo SČKS Studenci, smo se na rednem tedenskem sestanku odločili, da vendarle javno odgovorimo, četudi z vaše strani nismo bili neposredno povabljeni, a menimo, da ste naše delo opazili in da ste nas imeli namen povabiti.

Organizirani v Iniciativi mestni zbor vam sporočamo sklepe našega razmisleka o vašem vabilu, o katerem smo razpravljali na rednem torkovem sestanku 16. aprila 2013. Hkrati poudarjamo, da naše sporočilo ni napisano v imenu zborov samoorganiziranih četrtnih in krajevnih skupnosti, saj v njihovem imenu ne moremo govoriti – vsaka SČKS govori namreč v svojem imenu in tudi deluje pod svojimi pogoji.

Iz sestanka kreativne skupine IMZ pa so sledili naslednji sklepi:

1. Sedanja sestava državnega zbora ne za nas ne za druge vstajniške skupine ne more biti legitimna: državni zbor, ki v enaki sestavi in le z modificiranim sedežnim redom še naprej narekuje politiko Slovenije, vsem vstajniškim skupinam, aktivnim prebivalkam in prebivalcem Slovenije sporoča, da nas ne želi slišati. Na vstajah konec leta 2012 in v začetku leta 2013 smo vsa vstajniška gibanja v Sloveniji zelo jasno in enotno zahtevala odstop vseh političnih strank, vseh političnih struktur in odstop politične elite. V Mariboru nam je uspelo odstaviti župana, ki je uničeval naše mesto. Ni pa nam uspelo odstaviti mestnih svetnikov, zato aktivno delujemo naprej, da z legalnimi in legitimnimi sredstvi dosežemo cilje, ki stremijo k soupravljanju in končno tudi k samoupravljanju MOM.  Zavedamo se, da je to težek in naporen tek na dolge proge, a ključno je, da smo stopili na pot.

2. Kot IMZ vsak dan vlagamo velikanske napore v vzpostavitev aktivne participacije vseh prebivalk in prebivalcev pri upravljanju z mestom. Procese odločanja, ki so postavljeni na glavo, obračamo spet na noge, na realna tla, in s tem začenjamo tam, kjer smo najbolj domači – v lokalnem okolju, kjer tudi poznamo vse nakopičene nepravilnosti, korupcijo, nepotizem, agresijo političnih strank, manipulacije malih in velikih šerifov, ki se postavljajo na pot naše samoorganizacije. Prebivalke in prebivalci smo tisti, ki odločamo; naloga mestnih, državnih in drugih aparatov pa je, da te odločitve uresničujejo – nikakor ne obratno. Tu seveda vidimo dva jezika: vašega, to je jezik političnih struktur, in našega, ki prihaja iz samoorganizacije prebivalk in prebivalcev. V teh dveh jezikih ne moremo iskati konsenza – po našem stališču edina pot do sprememb v Sloveniji. Zato predlagamo, da nas obiščete na terenu, da spoznate, kako delamo, da boste razumeli, zakaj nas ne morete predstavljati.

3. Brez takojšnjega in nepreklicnega odstopa s funkcije župana vašega strankarskega kolega, prijatelja in sodelavca Zorana Jankoviča, Pozitivna Slovenija ne more voditi ne slovenske politike, ne vlade, ne upravljati z našo prihodnostjo. Vlado ste sestavljali sami in v njo ste postavili dva najožja sodelavca Zorana Jankoviča: ministra za obrambo Romana Jakiča, ki je soodgovoren za propad podjetij pri gradnji Stožic in tudi za vse nepravilnosti, ki ostajajo navržene in zamolčane v primeru speče lepotice za Bežigradom, in ministra za kulturo Uroša Grilca, ki je pod županovanjem Zorana Jankoviča zamajal neodvisnost in avtonomnost kulturnih institucij v Ljubljani, hkrati pa na vodilne položaje pomembnih javnih zavodov nastavil vazale, o katerih morda vi veste več kot mi. Kako naj vendar take odločitve razumemo kot vaše avtonomno in strokovno delovanje, ko pa je sled Zorana Jankoviča tako krvavo, evidentno in neposredno vpisana v vašo novo vlado? In če je Janez Janša moral odstopiti zaradi prikrivanja 200.000 evrov, kot je ugotovila KPK, bi moral Jankovič nesporno odstopiti za dva milijona evrov, ki jih ne zna pojasniti ne pred KPK in ne pred javnostjo. Veljajo za vse enaki pogoji? Kot predsednica vlade se morate odločiti, kako legitimno in kredibilno hočete začeti svoj mandat.

4. Napovedujete: Privatizacija! Razprodaja! Slaba banka! Dvig DDV! Strukturne reforme! Fleksibilizacija in prekarizacija delovne sile?! V tem se vaša agenda ne razlikuje ne od Janševe, ne od Pahorjeve in ne od vseh preteklih vlad. To diktaturo neoliberalizma vendarle vsi doživljamo že vsaj zadnje desetletje, medtem ko Mednarodni denarni sklad in Svetovna Banka (zdaj tudi OECD in druge mednarodne organizacije) o tem govorita že vse od sedemdesetih let 20. stoletja, in države, ki so sledile tem navodilom, so svoje ljudi prignale do skrajnih meja zmožnosti preživetja. Slovenija je preveč bogata, ima preveč revolucionarno zgodovino, preveč izobraženih in angažiranih ljudi, da bi si katerakoli vlada lahko privoščila norčevanje iz ljudi. Ukrepi v politikah socialnega varstva, ki jih je sprejela Pahorjeva vlada in so delovali v času Janševe vlade, so na plečih najrevnejših prebivalk in prebivalcev Slovenije samo v letu 2012 privarčevali 168 milijonov evrov. Se bo zdaj vlada s tem ponašala med članicami EU in pred drugimi institucijami, jim dokazovala, da je najrevnejšim v času najhujše krize, brezposelnosti, odpuščanj, revščine, pomanjkanja in brezperspektivnosti pobrala še 168 milijonov in da je tako zadostila nareku varčevalnih ukrepov?

5. Kako naprej? Predlagamo, da še enkrat premislite pobude, ki so prihajale iz vstaj, da še enkrat premislite spremembe, ki se jih trudimo vzpostavljati na lokalnih nivojih, da premislite tudi sporočilo našega javnega pisma in sporočila drugih samoorganiziranih skupin, ki delujejo odprto, javno in izhajajo iz realnega življenja, iz tukajšnjih problemov, na katere ni bilo odgovora, iz zdajšnjih vprašanj, ki nam jih skušate preprečiti zastaviti. Prebivalke in prebivalci si zaslužimo alternativno pot, potrebujemo alternativno pot in ne smemo poklekniti pred neoliberalizmom. Da bi to dosegli, pa potrebujemo ljudi, ki jim bomo zaupali, ljudi, ki nas bodo slišali. Morda to ne bodo več ljudje etabliranih političnih strank, vsaj v Mariboru se je pokazalo, da tem več ne zaupamo. Morda bodo to nova imena, nove stranke, morda celo nove oblike odločanja o življenju, o razvoju, o naši lokalni in globalni perspektivi.

Javno pismo je bilo poslano še:

-          medijem javnega obveščanja,
-          predsednikom političnih strank,
-          najširši javnosti