IMZ: 10 let zborov občank_ov - Iniciativa Mestni Zbor

Intervju je nastal ob 10-letnici obstoja in dela Iniciative mestni zbor. Objavljen je na neodvisni medijski platformi Z network. Spraševala je Alexandria Shaner. Intervju je v angleškem jeziku objavljen TUKAJ, poobjavili pa so ga še na portalih LA Progressive, Portside, Shareable ter grškem Metacpc.

IMZ: 10 let zborov občank_ov

Intervju z IMZ (Iniciativa mestni zbor) v Sloveniji o gibanju, viziji in strategiji zborov občank_ov

Zbore občank_ov cenijo in spodbujajo številni zagovorniki, saj povečujejo sodelovanje državljanov, demokratizacijo, raznolikost, solidarnost, vključenost, trajnost, javno zdravje, vire skupnosti, preglednost in številne druge koristi za družbo. So priljubljen družbeni recept vidnih aktivistov, akademikov in organizatorjev, vendar se le redko udejanjajo in vzdržujejo.

S predstavniki Iniciative mestni zbor sem se pogovarjala o nestrankarskih, samoorganiziranih četrtnih in krajevnih skupnostih v Mariboru v Sloveniji, ki delujejo že deset let. IMZ deli svoje bogate izkušnje in ponuja vpogled v organiziranje in facilitiranje, organizacijsko strukturo in kulturo, skupnost, raznolikost, medsektorski aktivizem, vizijo za prihodnost in še več ...

Bi nam predstavili gibanje samoorganiziranih krajevnih in četrtnih skupnosti v Sloveniji? Kako in kdaj se je začelo? V kakšnem kontekstu je bil projekt zasnovan in se je začel izvajati?

Iniciativa za mestni zbor je skupina državljanov, katerih cilj je spodbujati nestrankarsko politično samoorganizacijo na ravni mestnih četrti v Mestni občini Maribor v Sloveniji.

Iniciativa je nastala v nemirnih časih konec leta 2012, ko so se ljudje, globoko nezadovoljni tako z lokalnim kot državnim vodenjem, podali na ulice. Državljanski nemiri, ki so izbruhnili tukaj v Mariboru in se razširili po Sloveniji, so se končali z dvema odstopoma. Prvi je odstopil mariborski župan Franc Kangler, za njim pa še predsednik vlade Janez Janša.

Prepričani smo bili, da morajo državljanskemu uporu in različnim akcijam državljanske nepokorščine slediti novi, ustvarjalni in daljnosežni koraki k takšnemu razvoju, ki nam bo omogočil spremembe na naših ulicah, v četrteh, lokalnih skupnostih, mestih, državi in končno v svetu. Ljudje bi morali imeti glavno vlogo pri oblikovanju in vplivanju na razvojne politike v naših mestih in po vsej državi, namesto da jih prepuščamo v roke mestnim svetnikom in poslancem. Ker politiki očitno povsem drugače razumejo svojo vlogo v družbi, je na nas, da jih postavimo na njihovo mesto in jim predstavimo svoja stališča in zahteve ter s tem prevzamemo odgovornost za delovanje naših skupnosti, občine in celotne države.

Opišite strukturo in vrednote IMZ in samih zborov občank_ov... Ali se IMZ opira na določeno teorijo ali tradicijo organiziranja? Ali ste zakoreninjeni v kakšni politični ali družbeni viziji?

Naš cilj je povrniti soodločanje in soupravljanje, ki sta nam bila odvzeta na lokalni, občinski in nacionalni ravni. To dosegamo s pritiskom na vladajoče strukture na različne načine - najučinkoviteje pa z neposredno demokracijo.

Verjamemo, da je rešitev v samoorganiziranju, razpravah, izmenjavi informacij in izobraževanju, kar nam omogoča, da se kritično, neposredno in ustvarjalno odzovemo na degeneracijo našega političnega in družbenega sistema.

Iniciativa (IMZ) in zbori občank_ov so strukturirani na enak način. Oboje je horizontalno organizirano, brez neposredno imenovanega vodstva. Sodelovanje v iniciativi in/ali zborih občank_ov je prostovoljno. Niti IMZ niti zbori občank_o niso formalna organizacija kakršne koli vrste.

Aktivni v IMZ ne smejo opravljati vodilnih funkcij v nobeni politični stranki. Politične preference in ideologije ljudi, ki se udeležujejo zborov, niso nikoli predmet razprave, saj nimajo nobenega vpliva na proces gradnje razvite, bolj enakopravne in solidarne skupnosti. Pogosto so tisto, kar ta proces zavira. Enako velja za položaje in funkcije, ki jih ljudje zasedajo v poklicnem življenju - te je treba pustiti ob strani, ne sme se jih zlorabljati za prevlado nad razpravo na zborih. Vedno bi morala prevladati moč argumenta, ne pa argument moči.

O problemih se na široko razpravlja, da se zagotovi vrsta stališč, mnenj in informacij. Odločitve se nato oblikujejo s konsenzom in ne z glasovanjem. Menimo, da je vredno vložiti več časa, da bi dosegli odločitev, ki je sprejemljiva za vse (stopnje sprejemanja se lahko razlikujejo, a še vedno gre za sprejemanje), kot da bi šli po bližnjici in z glasovanjem omogočili večini, da zmaga nad manjšino.

Prav tako se nam zdi "načelo direktne akcije" (ki ga razumemo tako, da mora nekdo, ko predlaga neko zadevo, pomagati pri njeni izvedbi) pomembna metoda pri vključevanju skupnosti. To načelo preprečuje situacije, v katerih ljudje poskušajo prisiliti druge, da rešijo njihove težave. Namesto tega jih vključi v reševanje zaznanih težav s pomočjo drugih.

Kakšen je bil razvoj od začetkov projekta ter teh prvih desetih let? Koliko državljanov je sodelovalo? Kdo sodeluje na zborih in kaj to zanje pomeni? Katere so bile nekatere pomembne izkušnje, izzivi in dosežki?

Zbori so se začeli izvajati v času, ko je (v Evropi) vladalo splošno prepričanje, da je vse mogoče. Po gospodarski krizi so oživela municipalistična gibanja in starejše ideje o različnih političnih in gospodarskih sistemih (socializem, komunizem) so spet postale možne. Ljudje so nenadoma spoznali, da predstavniška demokracija v resnici ne deluje in da so potrebni alternativni načini odločanja, ki so bližje skupnostim. Ta novi optimistični val demokracije je bil v Mariboru izjemno močan, kar je pomenilo, da je veliko ljudi želelo biti del sprememb. Posledica tega je bila, da je bila udeležba na zborih občanov na začetku res visoka. Vendar je treba povedati, da so tudi takrat sodelovale predvsem starejše generacije, ki se še spominjajo, kako je samoupravljanje (na delovnem mestu in na ravni občin/mestnih četrti) delovalo v Jugoslaviji. V prvem letu je bila udeležba na zborih večinoma med 20 in 60 ljudi na zbor, ki je potekal dvakrat mesečno v 11 od 17 mariborskih mestnih četrti in krajevnih skupnostih. Z leti in spoznanjem, da se na zborih bijejo dolgi boji, ki zahtevajo veliko vzdržljivosti, se je število udeležencev zmanjšalo na od 5 do 30 udeležencev na zbor v vsaki mestni četrti (zdaj so zbori v 10 mestnih četrteh). Še vedno sodelujejo predvsem starejše generacije, kar je odvisno od zbora do zbora, število starejših moških in žensk pa je približno enako. To je verjetno posledica dveh stvari:

spomina na samoupravljanje v Jugoslaviji,
zbori veljajo tudi za obliko druženja zunaj kroga prijateljev ali družine (ali pa morda nimaš več ožje družine ali toliko prijateljev in so zbori tvoja povezava z zunanjim svetom).

Leta 2016 sta v Maribor prišli družboslovni raziskovalki z Univerze v Ljubljani in opravili analizo učinkov, ki jih je imelo samoorganiziranje na udeležence. Posebej sta se osredotočali na tiste, ki so sodelovali v boju, zaradi katerega je bil leta 2015 v Sloveniji prvič uveden participativni proračun. Njuna raziskava je pokazala, da so udeleženci razvili veščine pomembne za delovanje v skupnosti, vključno z aktivnim poslušanjem, boljšo argumentacijo itd. ter da so se nekatere njihove vrednote spremenile tako, da so bolj spoštovali potrebe in mnenja drugih ljudi ter bolj verjeli v skupnostne rešitve problemov. Raziskava je pokazala, da so udeleženci celo povečali svoje splošno zadovoljstvo z življenjem in v povprečju celo podvojili število prijateljev, ki so jih imeli.

Kar je zborom uspelo doseči in kar je precej pomemben dosežek je, da je Mestna občina Maribor postala bolj odzivna na vprašanja občanov in je celo nekoliko prestrašena ali razdražena (odvisno od občinskega oddelka), ko dobi dopis od zbora, ki zahteva odgovore (kar se dogaja pogosto). Izjemno pomemben dosežek zborov je tudi uvedba participativnega proračuna v Sloveniji leta 2015. Zbori so dosegli tudi veliko izboljšav v svojem neposrednem življenjskem okolju in vplivali na veliko občinske politike in strateških dokumentov.

Česar nam doslej ni uspelo doseči je na zbore vključiti Rome ali druge skupine ljudi, ki resnično živijo na robu družbe. Vendar pa so se zbori izkazali za močan politični prostor, ki je razblinil nekatere družbene antipatije do marginaliziranih skupin. Močan primer tega je bil leta 2014, ko je bilo objavljeno, da bo v Mariboru odprla vrata prva romska restavracija v Sloveniji. Že sama napoved je sprožila rasistične proteste več sto ljudi, pa tudi manjše protiproteste. Župan je organiziral zbor občanov na katerem so bili udeleženci večinsko proti odprtju restavracije. Dva dni pozneje je bil izveden samoorganizirani zbor v četrti in čeprav se ga je udeležilo veliko istih ljudi (ki so restavraciji goreče nasprotovali), je bil po dveh urah razprave vendarle sprejet soglasen sklep, da se odprtje restavracije podpre.

Ali je IMZ kot organizacija v preteklih letih doživel kakšne večje spremembe ali modifikacije? Kako ste ohranili odporno in učinkovito organizacijsko kulturo?

Organiziranje in moderiranje zborov občank_ov je pomemben del prizadevanj IMZ, vendar ne edini. Še vedno pa je največ naše razpoložljivosti potrebno za moderiranje zborov in administrativno pomoč zborom. Administrativna pomoč ni nekaj, za kar bi ljudje verjetno dali svoj prosti čas, moderiranje zborov pa je lahko zelo težavno za tiste, ki se ne morejo izvzeti iz razprave. To je zahtevno delo in razumljivo je, da je treba po določenem času opravljati druge stvari. V preteklosti, ko smo iskali nove prostovoljce smo premalo poudarjali, da je moderiranje zborov le ena od možnih dejavnosti, da je mogoče početi ogromno različnih stvari in pridobivati različne izkušnje. Res je, da je veliko ljudi odšlo, novih pa ni bilo veliko. Torej je razlog, da IMZ še vedno obstaja, verjetno le naša trma in trdno prepričanje, da je ta dejavnost potrebna. Treba pa je povedati, da se večina nekdanjih aktivistov IMZ, čeprav so odšli, še vedno odziva na potrebe IMZ in pomaga, kadar je to nujno, ali prispeva pri dejavnostih, ki se jim zdijo zanimive.

Zanimivo je, da smo se v zadnjih treh letih, ko zbori neka obdobja niso potekali, vrgli v sajenje dreves in grmovnic, da bi našemu mestu pomagali pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb. Dva projekta - zasaditev mini urbanega gozdička Miyawaki in zasaditev dela golega brega potoka - sta vzbudila precej zanimanja. Izvajanje projektov nas je povezalo z različnimi ljudmi in organizacijami, ki zdaj skušajo posnemati naše dejavnosti v drugih mestih, nekateri med njimi pa verjetno niti ne vedo, da so zbori občanov naša glavna dejavnost.

Kako je pandemija COVID-19 vplivala na projekt? Kako so se IMZ in udeleženci zborov spopadli s to motnjo?

Bistvenega pomena za zbore občank_ov je odprt, varen prostor, kjer se ljudje, ki živijo v isti skupnosti (mestni četrti), srečujejo iz oči v oči in razpravljajo o dobrih in manj dobrih vidikih življenja v tej skupnosti. Pandemija Covid-19 je vse to onemogočila in nas prisilila, da smo se preselili na internet. Spletna zborovanja so bila manj obiskana, raven razprave ali pripravljenosti za razpravo je upadla, politiki so se začeli pojavljati na zoomu in menili smo, da spletna zborovanja niso primerna za naš namen. V dveh letih najhujšega obdobja pandemije smo prenehali izvajati zbore v živo, spletne zbore pa smo izvajali redkeje in jih sčasoma opustili.

V vsem tem času smo poskušali ostati v stiku z ljudmi in jih obveščati z rednimi e-novicami, ki so ljudem zagotavljale sveže pomembne lokalne novice, pomembne osnovne teme (okolje, delavske pravice, stanovanja itd.) ter zanimive vsebine za sprostitev in zabavo.

Ko je Covid-19 postal obvladljiv nas je precej skrbelo, ali se bodo udeleženci vrnili na zbore, ko se bodo ponovno začeli. Bali smo se, da bi dvoletni premor v rutini lahko ohladil zagnanost nekaterih ali celo vseh udeležencev, vendar smo ugotovili, da ljudje niso pozabili in so se vrnili v podobnem številu, čeprav se je kompleksnost dejavnosti (tematske delovne skupine, delovne skupine za sodelovanje več zborov itd.) zmanjšala in bo treba večino zgrajene samoorganizirane strukture preoblikovati. Opazili pa smo, da se je zborov začelo udeleževati več ljudi, starih med 25 in 40 let.

Ali želite deliti kakšne organizacijske izkušnje ali opažanja o tem, kako se državljani odzivajo na participativne civilne projekte? Med Covidom ali na splošno?

Najprej ugotavljamo, da je pomembno, da se srečanja izvajajo na istem fizičnem prostoru in vedno ob istem času. Naša trenutna dinamika zbiranja je enkrat mesečno, na isti dan in ob isti uri. To odpira možnost, da se ljudje navadijo na ta določen datum kot datum za delo v skupnosti in sčasoma ne potrebujejo več opomnikov.

Drugič, skupnostni dogovor o tem, kako bo zbor komuniciral, sprejemal odločitve in oblikoval ukrepe, mora biti prva stvar, ki jo ljudje na zboru skupaj ustvarijo in se o njej strinjajo. Ta dogovor je njihov lastni dogovor in ne nekaj, kar jim je vsilil nekdo drug. Zato je bolj verjetno, da ga bodo ljudje podprli in spoštovali. Skupnostni dogovor se nato na začetku vsakega zbora prebere, udeleženci pa lahko spremenijo nekatere ali vse njegove dele, če se glede spreminjanja strinjajo. Poleg dogovora o strpni, nediskriminatorni in produktivni razpravi obstajajo tri točke, ki so del vsakega skupnostnega dogovora vseh zborov občanov v Mariboru. Vse smo že omenili. (1) Vsi udeleženci zbora so samo občani, politične ali poklicne funkcije ali statusi niso pomembne. (2) Vse odločitve se sprejemajo s konsenzom vseh prisotnih. (3) Načelo neposredne ali direktne akcije je modus operandi za vse zadeve.

Menimo, da so ta tri načela v praksi zelo pomembna. (1) Ugotavljamo, da je razprava veliko bogatejša, če se ljudje ne trudijo razkazovati svojih položajev, ki jih imajo ali so jih imeli, da bi podkrepili svoje argumente. To daje prostor, da prevladajo najboljši argumenti, ne pa ljudje, ki te argumente podajajo. (2) Zdi se, da so udeleženci pri sprejemanju odločitev s konsenzom veliko bolj konstruktivni, spoštljivi in celo vljudni v razpravi, saj se zavedajo, da lahko kdor koli prepreči odločitev. Presenetljivo je, da smo v vseh teh letih in tisočih odločitvah imeli zelo zelo malo težav, ko smo poskušali doseči konsenz. (3) Menimo, da je načelo direktne akcije, ki v našem kontekstu pomeni, da morajo ljudje, ki predlagajo neko zadevo, pomagati pri njeni izvedbi, bistvenega pomena. Ugotovili smo, da je čas drugih ljudi precej brez vrednosti, ko ljudje presojajo, ali naj se neko dejanje izvede ali ne in vsak neumen predlog je dovolj dober, ko ljudje pričakujejo, da ga bodo drugi ljudje izvedli. Toda pri neposrednem ukrepanju, ko mora oseba, ki poda predlog, pomagati pri izvedbi ukrepa, ljudje nenadoma veliko bolj premišljeno oblikujejo predlog, kar dvigne kakovost razprave, izboljša učinkovitost ukrepov in pripomore k boljšemu razpoloženju na zborih.

Verjamemo, da je skupnost najbolje opisati kot krog, zato pogovor o zadevah skupnosti najbolje poteka v krogu brez ovir med ljudmi. Tako imajo vsi enakopraven položaj, enak pregled, nič se ne dogaja za nikogaršnjim hrbtom.

Prav tako je pomembno, da moderatorji zborov počnejo prav to - moderirajo razpravo, si prizadevajo za oblikovanje sklepov in nič drugega. Ne vsiljujejo svojega mnenja in ne predlagajo, kaj je treba storiti. Zato je najbolje, če moderatorji moderirajo zbore zunaj svojih domačih četrti in sodelujejo na "domačem zboru" kot drugi sosedje. Ob tem je moderatorjem seveda dovoljeno, da obveščajo ali delijo izkušnje in dobre prakse, drugih zborov.

Če se vprašamo, kakšen posameznik bo verjetno sodeloval pri zadevah skupnosti, menimo, da bodo najverjetneje sodelovali ljudje, ki prostor skupnosti in njegovo vsebino razumejo kot ključni del svoje kakovosti bivanja/življenja. Ti posamezniki ne potrebujejo dodatne spodbude za sodelovanje in ne zahajajo od "skupnega" k "individualnemu". Po drugi strani pa se zgodi, da so prav ti "skupnostno ozaveščeni" posamezniki tisti, ki prepoznajo težke individualne skrbi in ponudijo pomoč, čeprav od tega nimajo prav nič. Takih ljudi žal ni v večini, kar v teh skrajno individualističnih časih ni presenetljivo, lahko pa rečemo, da je večini skupna značilnost: spominjajo se, kako je bilo včasih (v Jugoslaviji). Večino udeležencev na zbore pripeljejo individualni problemi, natančneje - nekaj zunaj doma, v skupnosti, jim povzroča težave. Sodelovali bodo pri reševanju tega konkretnega problema skupnosti, ker se s tem rešuje tudi njihov problem, vendar bodo potrebovali več spodbude za sodelovanje pri zadevah, ki niso neposredno povezane z njimi. Debata jim lahko pomaga vzpostaviti to povezavo. Če tega ne bodo mogli storiti, se verjetno ne bodo vrnili, tako kot se ne bodo vrnili tisti, ki lažno verjamejo, da bodo problemi rešeni brez njihovega lastnega sodelovanja.

Kot razumem, je IMZ pravkar ponovno zagnal zbore po dveh letih, obdobji lockdownov. Kako je s projektom danes? Kakšen je trenutni in dolgoročni načrt IMZ?

Res je, ker popolna zaprtja niso več načrtovana, smo letos jeseni ponovno zagnali zbore v njihovi prvotni obliki. Na vseh desetih zborih občank_ov je bilo udeležbe več kot običajno, saj smo k sodelovanju povabili ljudi s plakati. Tako so se vsi zbori začeli s številnimi "standardnimi" udeleženci in ljudmi, ki so se pridružili prvič. Vse razen ene, na kateri žal ni bilo nobenega novinca. Vendar nam dejstvo, da so vsi ponovno zagnani zbori prinesli udeležence, daje motivacijo za nadaljnje delo v smeri našega dolgoročnega cilja v zvezi z lokalnimi zbori:

(1) odpreti prostore za zbore občanov po vsej Mestni občini Maribor (mestno območje smo pokrili, mestno okolico pa ne toliko);

(2) da bi se lokalne skupščine iz "projekta" razvile v sprejeto standardno obliko komunikacije in sodelovanja med ljudmi, ki živijo v isti skupnosti, sodelovanja znotraj skupnosti in sodelovanja z lokalnimi oblastmi - vse v korist skupnosti in vseh v njej.

Ali so iz IMZ in v njem aktivnih izšli še kakšni drugi projekti ali pobude? Ali tudi iz samih zborov?

Zamisel o uvedbi participativnega proračuna kot oblike neposrednega sodelovanja pri zadevah občine je nastala na zborih. Razvila se je iz državljanske akcije, katere izvedba je glede na težo problema, ki ga je skušala rešiti, zahtevala preveč časa in truda. Danes okoli 41 občin v Sloveniji izvaja postopke participativnega proračuna, med njimi tudi Maribor, nekatere občine in šole pa participativni proračun koristijo tudi za vzpostavitev veljavne komunikacije o potrebah mladih/učencev.

Nekaj nekdanjih ali občasnih moderatorjev se je pridružilo boju za delavske pravice in dokaj uspešno krepi sindikate delavcev v maloprodaji in osebni asistenci. Pomagali so ustanoviti prvi sindikat delavcev v ustvarjalnih poklicih, večinoma neodvisnih delavcev in umetnikov.

Pred zadnjimi županskimi volitvami (2018) so udeleženci zborov predlagali, naj ljudje obrnejo mizo in naj se namesto poslušanja tega, kar kandidati ponujajo ljudem, soočijo kandidate s svojimi zahtevami. Tako smo organizirali vrsto delavnic. Udeleženci so bili razdeljeni v delovne skupine glede na vsebino. Vsebina se na splošno ni razlikovala od razprav na zborih, tako da so bile glavne zahteve povezane s težavami, ki so prisotne v vseh četrteh. Udeleženci so se pridružili katerikoli razpravi, verjetno tisti, kjer so menili, da lahko največ prispevajo. Vsaka skupina je imela moderatorja in strokovno pomoč za dodatne informacije in pregled. Vse skupine so pripravile seznam zahtev, ki so se nanašale na določene probleme/vsebine. Ob koncu vsakega srečanja so se vse skupine sestale in pregledale vso opravljeno delo. Na zadnji delavnici so pregledali celoten seznam zahtev, o njem razpravljali in ga dokončno oblikovali. Dokument z zahtevami je bil nato posredovan županskim kandidatkam_om. V tem trenutku je bilo uresničenih 19 od 61 zahtev in prepričani smo, da se bo to število še povečalo.

Kot že omenjeno, sta zaživela dva večja projekta, ki se ukvarjata s prilagajanjem Maribora podnebnim spremembam. IMZ je v eni od mariborskih mestnih četrti zasadil majhen mestni gozd s približno 870 drevesi in grmovnicami po metodi Akire Miyawakija, japonskega botanika in strokovnjaka za rastlinsko ekologijo, ki se je specializiral za semena in naravne gozdove. Gozd je bil posajen novembra 2020 na območju mestnega toplotnega otoka. Leta 2021 smo v sodelovanju z Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije in Slovenskim društvom za proučevanje in varstvo netopirjev v mini gozd dodali gnezdilnice in netopirnice. Decembra 2021 smo na golem bregu potoka v drugi mestni četrti zasadili približno 300 dreves, da bi mesto prilagodili podnebnim spremembam in povečali biotsko raznovrstnost. Z prej omenjenima društvoma in Slovenskim odonatološkim društvom smo organizirali vodene oglede ob potoku, da bi poudarili pomen vseh živali, ki živijo ob potoku ali v njem. Oba projekta sta močno vplivala na druge kolektive in nevladne organizacije po Sloveniji.

Poleg tega so nekateri udeleženci zbora ustanovili nestrankarske, neodvisne politične skupine, ki so kandidirale na lokalnih volitvah, in jim je uspelo osvojiti več mest v četrtnih svetih.

Zbore občank_ov ceni in spodbuja širok politični spekter zagovornikov za večjo udeležbo, demokratizacijo, raznolikost, solidarnost, vključenost, trajnost, javno zdravje, vire skupnosti, preglednost in številne druge koristi za družbo. Kaj priporočate bralcem, ki jih je vaše dosedanje delo v Sloveniji spodbudilo k ukrepanju? Kako lahko drugi razvijejo in vzdržujejo zbore občank_ov v svojih skupnostih po vsem svetu?

Za nas je bilo vedno zelo pomembno, da zborov ne prevzamemo s svojimi agendami ali da jih poskušamo usmerjati v smer svoje politične ideologije/prepričanja. Ljudje se sicer lahko počutijo izkoriščene in slabo obravnavane, poleg tega pa to samo uniči zamisel o samoorganizaciji.

Pomembno je, da ne obupamo in da ne postanemo razočarani zaradi napačnih razlogov. Bili so trenutki in še bodo, ko se na zborih ni pojavil nihče. Zaradi tega bi se lahko počutili razočarani. Takrat se moraš kot organizator in moderator spomniti, da je najpomembneje, da obstajajo takšni odprti prostori, da je vse prostovoljno in da si tu zato, da nudiš podporo. Toda tempo dela, pripravljenost za poglabljanje v določene izzive, odločitve za ukrepanje - to je odločitev ljudi na zboru.

Ali IMZ izvaja kakšne notranje dejavnosti ali prakse, ki pomagajo ohranjati motivacijo in dobro voljo?

Pravzaprav ne veliko. Pred leti smo uvedli prakso, da vsak sestanek moderatorjev začnemo tako, da vsaka oseba pove eno lepo stvar, ki se ji je zgodila prejšnji teden, da se sestanki začnejo pozitivno. Vendar nas večinoma motivirajo ljudje, ki prihajajo na zbore in so priča temu, kako dosegajo svoje cilje.

Ali želite deliti še kakšne vire in/ali stike?

Vedno je dobro prebrati Edvarda Kardelja, glavnega snovalca jugoslovanskega sistema delavskega samoupravljanja. Od anarhistov smo se naučili o moderiranju horizontalne skupine. Tudi koncept participativne družbe, ki povezuje gospodarstvo, politiko, sorodstvo in skupnost, ki sta ga razvila Michael Albert in Robin Hahnel, je nekaj, kar se po našem mnenju odraža na zborih. Sicer pa zelo občudujemo druga municipalistična/skupnostna gibanja v Evropi in po svetu, ki se jim je uspelo organizirati okoli stanovanjskega problema, kolektivizacije oskrbe itd.

Ali lahko bralci na kakšen način pomagajo podpreti in izboljšati delo IMZ ali kako drugače izrazijo solidarnost?

IMZ ne potrebuje finančnih sredstev, zato bi bila podpora dobrodošla v obliki širjenja glasu, izmenjave izkušenj in gradnje novih podobnih struktur drugod ter nato povezovanja z nami v različnih mestih in državah. Dosegljivi smo na naslovu info@imz-maribor.si, naša spletna stran pa je www.imz-maribor.org.