Zbor SČS Pobrežje, 15. 2. 2017

Zadnji poziv

Med tem ko se lahko v Muzeju narodne osvoboditve podate po poti spominov na bleščečo mariborsko industrijsko preteklost, je današnjost, v kateri se v Mariboru trudimo pretekle uspehe nekako obuditi, diametralno nasprotna. Če bi bil v času obstoja Svile transport v in iz tovarne tako močan, da bi kakorkoli obremenjeval bližnje stanovalce_ke in uničeval infrastrukturo, vprašanje o novi ustrezni poti sploh ne bi bilo vprašanje, temveč dano dejstvo, ki ga je treba nemudoma uresničiti. Ker je bil tiste dni človek še kaj vreden. Ker je bila tiste dni veliko vredna srečna in zadovoljna skupnost.

Vse odtlej so prebivalci_ke ob poti k Dravi drugorazredni državljani_ke, ki na prioritetni listi takšnih in drugačnih domnevnih pravic zasebnega kapitala enostavno nimajo svojega mesta. Vse od vstopa Cestnega podjetja Maribor na ta teritorij je tako. Nova dovozna pot do bivše Svile, kjer se zdaj razvija transportna in skladiščna dejavnost, naj bi se urejala skupaj s prenovo Malečniškega mostu. No, ta se bo letos res saniral, dovozne poti pa še vedno ne bo. V obdobju dveh let naj bi se zanjo pridobila mednarodna sredstva! V vsem tem času pa dejavnosti v bivši Svili niso in ne bodo ustavili, čeprav brez ustreznih infrastrukturnih ureditev, kot je dovozna pot, poslovati sploh ne bi smeli.

Začudenje, kako po tolikih letih mestna oblast ne premore toliko človečnosti, da obremenilne dejavnosti odmakne od zasebnih življenj, zdaj senči srd – v času, ko temo obravnava zbor SČS Pobrežje, sta bili neposredno ogroženi že dve mladi življenji. Kako bodo ljudje reagirali, če katero med njimi dejansko ugasne, si ne znajo predstavljati. Tega bi se morali zavedati tudi odgovorni.