BUDNOST NA OKNU

Magdalenski park in nova realnost

V zadnjem mesecu spremljamo intenzivna revitalizacijska dela, ki potekajo v Magdalenskem parku in ob tem bi želele_i opozoriti na dve stvari, ki jasno kažeta to, kako kapital organizira naša življenja in kako z lahkoto določa, katere družbene skupine so spregledljive ali celo nezaželene.

 V času epidemije, ko naj bi vsi ljudje v izolacij oziroma samoizolaciji skrbeli za svoje zdravje in zdravje drugih, se ta ukrep zagotovo ne nanaša na gradbene delavce. Gradbena dela po mestih potekajo normalno in župani ter podjetja se s tem celo hvalijo. Odgovor na to, zakaj je potrebno v času epidemije dokončevati trge, parke ali stanovanjske bloke in izpostavljati že tako marginalizirane družbene skupine  (spomnimo se ponovno, kako Slovenija dela z gradbenimi delavci, med katerimi je večina migrantov) okužbi, je lahko samo neustavljiva želja po dobičku. Tudi v Magdalenskem parku, kjer gredo dela že proti koncu, smo lahko bližnje_i stanovalke_ci in mimoidoče_i spremljale neutrudne podplačane delavce, ki so bili šele v tretjem tednu epidemije videni z zaščitnimi maskami. Pa še  vprašanje je, ali so jih,  glede na vsesplošno pomanjkanje zaščitne opreme, sploh imeli na voljo dovolj. Prav tako ni bilo razvidno, da bi imeli  na razpolago vročo vodo in milo, kaj šele dezinfekcijska sredstva. Na delo in z dela so bili  vsak dan pripeljani v natrpanih kombijih,  v kakšnih bivanjskih razmerah večina njih živi in koliko izolacije jim te dopuščajo, pa si lahko glede na mnoga pričevanja predstavljamo same_i.

Vzporedno z opisano problematiko pa se v Magdalenskem parku odvija še ena, morda na prvi pogled malo manj očitna diskriminacija. Ob tem, ko v parku posajajo nova drevesa, kar je v luči podnebnih sprememb seveda izredno pomembno, pa se deli parka, navidezno nedolžno, oblikujejo v otočke, ki izražajo dobrodošlico eni skupini prebivalstva, medtem ko druge odganjajo.  Govorimo o dveh novih otroških igriščih, ki sta se ob že obstoječem, pojavili v južnem delu parka. Območje, kjer je postavljeno novo veliko igrišče v neposredni bližini stanovanjskih stoplnic, dojemamo v skladu z dikcijo MOM tudi za del Magdalenskega parka. Tretje igrišče za otroke je postavljeno v delu, kjer so bile predhodno razporejene mize in klopce in je obrnjeno proti železniški progi. Odgovor na vprašanje, zakaj se je v parku pojavila potreba po kar treh igriščih, ob tem, da je v njegovi neposredni bližni, v Železničarski koloniji, še eno igrišče, nekatere mestne četrti, npr. Studenci in Tezno, pa ne razpolagajo niti z enim, lahko iščemo v premišljenjem izključevanju neželjenih skupin iz parka.  Ker je v neposredni bližini parka eno izmed zavetišč za brezdomce, je park od nekdaj ponujal zatočišče tudi tem prebivalcem mesta. Ker ljudje brez denarja prostega časa pač ne morejo preživljati po trgovinah in restavracijah, ga preživljajo na javnih prostorih in parki s klopcami ter senco nudijo dobrošlo možnost za počitek ali klepet. S tem, ko iz parkov umikamo  večje števillo klopi in, tako kot v tem primeru, tudi mize, najranljivejšimi skupinam, čeprav nam te niso vedno po godu, onemogočamo uveljavljanje njihove pravice do mesta. Predvsem v času epidemije, ko mnogi, ki so brezdomni ali z zelo nizkimi prihodki nimajo nobene alternativne lokacije, kjer bi pojedli kosilo, ki so ga pakiranega dobili v socialni kuhinji na Dvorakovi ulici, ki v času epidemije ne nudi menze, se take odločitve v mestnem načrtovanju kažejo kot dodatno izključujoče in diskriminatorne. S takšnim načrtovanjem mesta sporočamo, da je mesto namenjeno samo ubogljivim in prilagojenim potrošnicam_kom, ki zadovoljivo prispevajo v mestni proračun in proračune mnogih zasebnikov, ki v mestu s svojimi dejavnostmi služijo, vsi ostali pa naj se umaknejo na obrobje, kjer bodo nevidni in neslišni.  

Ob tem naj opozorimo tudi na to, da naj bi bil park namenjen različnim generacijam. Kadar na majhno površino strpamo tri otroška igrišča, jasno sporočamo, da so dobrodošli predvsem otroci z njihovimi starši, ostale skupine, ki znajo biti problematične (mladina, starejši, brezdomni), pa naj ga obiskujejo čim manj. S tem, ko so izvajalci odstranili skupek klopi v delu parka, ki meji na Žitno ulico, so otežile druženje starejši skupini ljudem, ki v vsako pomlad in poletje v parku igra pikado. Namesto otroškega igrišča v delu parka, ki gleda na progo, bi lahko poleg klopi in miz postavili še nekaj šahovskih miz, ali obnovili prostor za balinanje, ki se je nekoč tam že nahajal in tako starejši populaciji ponudili dodatne brezplačne možnosti razvedrila na prostem.

Nekako se ravno v teh dneh pozivi k solidarnosti in skrbi drug za drugega izkazujejo kot vedno bolj lažni, saj ravno tiste_i, ki bi solidarnost najbolj potrebovale_i, od te nimajo (skoraj) nič, tudi na ravni mesta ne.

Urška, IMZ