Pred letom dni si skupina zanesenjakov, ki se je odločila artikulirati zahteve mariborskih protestov in pripraviti nekaj materiala za razmislek o bodočnosti, gotovo ni predstavljala, kako uspešna bo pri svojem delu. Soočali smo se s policijskim nasiljem, s samodržcem, ki v začetku decembra še ni kazal znakov, da bo odstopil,in s skrajno desno vlado, ki je izvajala teror nad prebivalstvom. V mestu je vrelo, na ulicah je bil kaos. A vendarle nam je ravno ta želja po spremembah, to zavedanje, da moramo nekaj nujno spremeniti in začeti spreminjati takoj, dalo zagon.

Svoje organizacijske sposobnosti smo preizkusili kmalu, na četrti mariborski vstaji, ki smo jo popeljali na pot nenasilja in obenem izpostavili globljo problematiko, ki je Maribor pahnila v brezno, v katerem se je znašel. Nekateri nam morda ravno to še danes zamerijo. Morda imajo celo prav in bi bilo bolje spet prelivati kri in solze, kot pa situacijo umiriti. Vendar smo vseeno mnenja, da je bil mirni pohod po mestu, kjer smo glasno pozdravili zaprte soborce, popljuvali banke in opozorili na težave v cerkvi in na univerzi, učinkovit, čeprav ni prišlo do konfrontacije s policijo.

Ko je Franc Kangler napovedal svoj odstop, so se strasti na ulici nekoliko pomirile. Vendar smo bili že takrat prepričani, in ostajamo še danes, da naš cilj ni bil v celoti dosežen. Da, dobili smo novega župana, vendar mestni svet je ostal – Kanglerjev. In še preden je bil dr. Andrej Fištravec izvoljen, smo vedeli, da ne bo mogel prav dosti spremeniti. Zato tudi kot edina skupina vstajnikov nismo podprli njegove kandidature. Vsaj na videz direkten razlog za njegovo nemoč je sicer mestni svet, vendar je še pomembnejši razlog sistemski. Politični sistem je namreč institucionaliziran, kar pomeni, da noben posameznik ne more bistveno spremeniti delovanja sistema, pa naj se še tako trudi. Ker smo se tega dobro zavedali, smo se na IMZ odločili, da moramo spremeniti sistem odločanja in ne le obraz odločevalca.

Tako je prišlo do ideje o oblikovanju četrtnih skupnosti, ki bi nase lahko prevzele dobršen del politične moči. Na koncu koncev je to na našem prostoru že delovalo, pa ne le v prejšnjem sistemu, marveč skozi stoletja. Poleg tega danes že okoli 1500 mest po vsem svetu, vključno z vsemi velikimi zahodnimi metropolami, pozna takšno ali drugačno obliko politične participacije prebivalstva. Zato smo se odločili, da poskusimo z modelom, ki danes velja za najbolj izpopolnjenega, razvili so ga v mestu Porto Alegre v Braziliji. Mesto, ki šteje milijon in pol ljudi, celoten investicijski del proračuna razporeja prek zborov občanov. Celo institucije, kot sta npr. Svetovna banka in Združeni narodi, priznavajo, da se je kvaliteta življenja prebivalcev teh mest dvignila v vseh pogledih.

Tako smo se kot civilno-družbena iniciativa posameznikov, ki se pred začetkom rednih sestankovanj pravzaprav niti ni poznala, odločili, da se bomo samoorganizirali. Hkrati smo skušali biti v pomoč in podporo vsem drugim, ki se želijo samoorganizirati in tako nase prevzeti odgovornost in moč za soustvarjanje svojega bivanjskega okolja. Izobrazili smo se pri aktivistih z izkušnjami v množični komunikaciji, iskanju konsenza in ostalih tehnikah moderiranja. Pripravili smo brošuro, ki kratko in jasno oriše naše cilje in proces, ki bo do njih pripeljal. Dogovorili smo se za uporabo prostorov, v katerih bi lahko zbore izvajali, polepili plakate, raznosili letake, pozvali medije in nestrpno čakali na odziv ljudi, še vedno razburjenih od vstaj.

28. 2. 2013 smo izvedli prvi zbor v mestni četrti Nova vas. Zbralo se nas je veliko, okoli šestdeset. Odprli smo mnoge težave in vidike, od uvajanja praks direktne demokracije, do problemov v zvezi z mestnim proračunom in mestnimi svetniki. Odziv ljudi je bil še boljši, kot smo se nadejali. Podobno se je zgodilo tudi v Centru, na Studencih in v Magdaleni, ki so kmalu sledili. Ljudje so se odprli, začeli so razpravljati o problemih, s katerimi se srečujejo vsak dan, ter o tem, kako bi jih lahko rešili. Začeli so z majhnimi, nato so prešli na večje. Če so na začetku zbora še iskali prosta parkirna mesta in se zgražali nad pasjimi kakci, so ob koncu že iskali načine, kako bi revidirali občinski proračun in spremenili statut Mestne občine Maribor.

Sledile so direktne akcije, od majhnih, ko smo se samo sprehodili po problematičnih točkah v našem okolju, do večjih, ko smo s kreativno akcijo prisilili občinske službe, da so v enem tednu označile prehode za pešce tam, kjer jih prej ni bilo trideset let. Še več – kmalu so prebivalci posredovali občinskim glavam svoje izsledke iz proračuna kot tudi predloge, kako bi lahko učinkoviteje porabili javna sredstva. Na pobudo udeležencev zbora in z njihovo pomočjo smo na IMZ pripravili tudi popravljen statut občine, ki pa že skoraj pol leta čaka na občinski odgovor. Tako aktivisti iniciative kot aktivni prebivalci v čedalje večjem številu uporabljajo demokratične instrumente, ki so jim na voljo, od udeležbe na županovem sosvetu, do pisanja peticij in javnih pisem. In tu velja poudariti, da levji delež opravijo prebivalci Maribora sami.

Danes v Mariboru deluje sedem samoorganiziranih četrtnih zborov, ki jih moderirajo aktivisti IMZ. Skupno je bilo izvedenih prek 70 zborov, ki dosegajo več kot 500 ljudi, redno se jih na ravni mesta udeležuje kakšnih 100 v različnih zasedbah. Glavna težava, s katero se moderatorji srečujemo, je še vedno ta, da nas je enostavno premalo. Trenutno moderira okoli 25 posameznikov, da bi pokrili potrebe vsega mesta, pa bi v procesu moralo sodelovati več kot 50 usposobljenih moderatorjev. Skratka, krajani razumejo, da morajo dobiti moč odločanja v svoje roke, če želijo uspešno krojiti svoje življenjsko okolje. In mi njihove ambicije pozdravljamo in jim skušamo pri njihovem uresničevanju pomagati. Konec koncev smo tudi sami prebivalci Maribora in kot taki se soočamo z enakimi težave. In vsem, ki se udeležujejo zborov, dajemo častno besedo, da ne bomo odnehali. Boljše mesto lahko zgradimo le skupaj!