ODZIV NA VEČEROV INTERVJU Z ŽUPANOM SAŠO ARSENOVIČEM

V zadnjih tednih, celo mesecih v IMZ z nejevero spremljamo proračunsko dogajanje v MOM. Res je, da so zamude, manevri izsiljevanja in zavajanja pri sprejemanju proračuna stalnica že odkar IMZ deluje. Napovedani rezi v področje športa, mladine, sociale in kulture pa so sodu izbili dno. O tem, zakaj so omenjene vsebine pomembne in mestotvorne, je bilo prelite že veliko tinte, mi bi se želeli usmeriti drugam.

Županova razlaga oziroma zgodba, ki jo poskuša prodati javnosti, da na občini sicer delajo izjemno dobro, a da je problem nastal zaradi nepredvidljivih dogodkov, ne prestane smejalnega testa. Spomnimo se, da je bil proračun, ki so ga z izjemno dobrim delom pripravili, sprejet konec aprila, novice o domnevno nujnih rezih - ker proračun ni vzdržen - na področju kulture, sociale, športa in mladine, pa so pricurljale v javnost konec maja, torej mesec dni kasneje. Popolnoma nekredibilno je trditi, da so se v enem mesecu od sprejetja proračuna zgodile vse te »nepredvidljive« stvari, še posebej, ker predstavniki občine omenjajo Covid in vojno v Ukrajini kot dva izmed teh faktorjev. Najbrž se lahko strinjamo, da se noben od teh ni zgodil nenadno prejšnji mesec. Prav tako ne držijo vode izgovarjanja, da je bil proračun sprejet prepozno, da bi se lahko lotili odprodaj, s katerimi bi proračun pokrpali, saj je prav župan tisti, ki je - z izjemno dobrim delom - za pol leta zamudil predviden zakonski rok za pripravo proračuna. Vse druge mestne občine v Sloveniji so sprejele proračun krepko pred Mariborom, še dobro da na njih Covid in Ukrajina ne vplivata. Podfinanciranje občine s strani države je sicer resnično, vendar je stalnica že precej let. Nanjo se je pač treba ozirati, ko izjemno dobro pripravljaš proračun.

Ostaja eden izmed dveh možnih zaključkov: ali so pripravljavci proračuna tako nesposobni, da jih maja 2023 presenetijo posledice Covida in vojne v Ukrajini ali pa, da so točno vedeli, kakšne bodo posledice izsiljenega sprejetja proračuna, ki so ga pripravili v obliki, kjer baje ni nobenega manevrskega prostora, hkrati pa zavajali javnost in mestni svet (ta očitno svoje delo smatra zgolj kot odzivanje na pobude župana, čeprav gre za vrhovni organ občine) z namenom, da bi tak proračun tudi sprejel. In ko je po vseh zavajanjih proračun le varno sprejet, pa sledi korak »potrebnih« rezov. Za kontekst je posebej zanimivo dejstvo, da je nujno treba izvesti vse reze zdaj, medtem ko župan sam pove, da bo v manj kot dveh tednih država najavila sveženj ukrepov za financiranje občin, ki bi situacijo morda razrešili brez drame.

Gre verjetno za ponovitev vsakoletnega načrta, da župan pri pripravi proračuna predvidi več prihodkov kot jih dejansko bo - zato, da lahko v proračun umesti financiranje za stvari, ki jih sicer nima namena izvesti, a so v proračun umeščene, da si kupi glasove za njegovo sprejetje. Kasneje, ko realnost pride na plan, pa se te županu nevšečne projekte tiho opusti. Tokrat se je pač zgodilo, da so županu nevšečni projekti kultura, sociala, šport in mladina.

Ta standardni načrt županove manipulacije pa je tokrat naletel na dodatno komplikacijo. Namreč, da je večina nevladnih organizacij sklenila z občino pogodbe že lani in sicer o financiranju za dve leti. Zato si župan ne more kar premisliti. Iz naslova teh pogodb pa občina mnogim že več mesecev dolguje zneske za plačilo že izvedenega dela, celo iz lanskega leta. Tisti, ki kaj vedo o pravu tudi izpostavijo, da pogodbe niso dokumenti, kjer si lahko naročnik kar tjavdan malo premisli in pač ne plača (to župan, vsaj kar se tiče pogodb z gradbinci in EU, sicer razume). Vse skupaj izgleda, kot da hoče občina z veliko drame izsiliti od organizacij, da prostovoljno pristanejo na odvzem sredstev, saj pravne podlage za enostransko spremembo pogodb ni videti.

Ne znamo sicer brati misli, vendar je moč najti koristne uvide v županovo razmišljanje iz njegovih odzivov na vprašanja in kritike v intervjuju v Večeru. Povedno je, da v odgovoru na vprašanje o nesmiselnosti postavitve več milijonov težke brvi in drugih nepomembnih glanc projektov izpostavi, da se je treba boriti proti begu možganov, ki bi jih – tako je moč sklepati iz njegovega odgovora - brv očitno zadržala v mestu. Programi kulture, športa, sociale in za mladino pa očitno na odločitve, ali ustvariti družino v Mariboru ali se odseliti kam drugam, nimajo vpliva. Menimo, da je takšno razmišljanje župana precej odmaknjeno od realnosti in razmišljanja občanov.

Povedno je tudi, da župan na izpostavljeno dejstvo, da holding ustvarja dobiček, s katerim bi lahko nekajkrat pokrili načrtovane reze v finance npr. nevladnih organizacij, meni, da to ni relevantno. Že res, da bi si lahko občina te dobičke prenesla v proračun in preprečila reze, ali pa jih morebiti uporabila za znižanje cen javnih storitev, ampak ne - po županovo je smisel holdinga, da ob izvajanju javne službe izvede še čim več dejavnosti na trgu in tako čim več zasluži. In ključno pri vsem tem je, se zdi, da občani od tega nimamo nobene koristi. Res modro.

Županu se med razmišljanjem glede rezov sicer pojavi kopica kontradikcij. Ko kakšna organizacija, iz čistega obupa, z akcijo prosjačenja in ob dobri volji premožnega občana uspe rešiti svoj letni program, župan prostodušno pripomni, da saj bi občina že našla rešitev zanje, tudi če ne bi dobili donacije. Če rešitve so, zakaj potem rezi?! Podobno zviška se odziva na stiske drugih organizacij in jih poziva, da naj se tisti, katerim želi občina jemati že pridobljena in pogodbeno dogovorjena sredstva, prijavijo za sredstva, ki jih sedaj razpisuje Holding. Saj veste, taisti Holding, katerega sredstva bi bilo po njegovem nelegitimno uporabiti za financiranje taistih programov. Očitno je ključni faktor to, da se sredstva ne podeljujejo skozi demokratične institucije, ampak glede na želje neizvoljenih uprav Holdinga.

Kot zadnje župan izpostavi, da se tudi uslužbenci MOM žrtvujejo za skupno dobro (kot so izjavljali na občini - »vsi smo na istem«), saj so začasno zaustavili izplačevanje dodatkov za stalno pripravljenost in dodatno obremenitev (ki so sicer potrebni, saj župan baje verjame v pošteno plačilo za pošteno delo), župan pa se je odpovedal osebnemu šoferju. Samo nagrad za delovno uspešnost na občini je sicer predvidenih za skoraj 600.000 evrov, krepko več kot vsota omenjanih rezov za nevladne organizacije.

Tudi sami verjamemo, da ko je kriza, je kriza za vse, in si želimo bolj enakopravne družbe. Prepričani smo, da podobno razmišljajo tudi družbeno bolj osveščeni delavci na področju sociale, mladine, kulture in športa, zato menimo, da bi bilo edino pravično, da se tudi zaposleni v teh organizacijah odpovedo osebnim šoferjem in dodatkom za stalno pripravljenost, da ne bo treba vsega bremena nositi le nič krivim na občini. Kar pa se je MOM pogodbeno zavezala plačati, naj pa tudi plača. Občani te programe rabimo.

Iniciativa mestni zbor