IZŠLA JE NOVA ČETRTINKA. ŠTEVILKA 78.

Zunaj je že 78 številka Četrtinke. Ob novicah z zborov samoorganiziranih skupnosti v Mariboru, tokrat objavljamo intervju s kolektivom Ministarstvo prostora. Zaradi prostorske stiske ta v tiskanni obliki ni bil v celoti objavljen. Na spletu pa je. Izvolite.

BOJ ZA SKUPNO DOBRO TUDI V SRBIJI

Iniciativa mestni zbor se skozi svoje delovanje srečuje z mnogimi sorodnimi iniciativami in organizacijami po Evropi. Odločile_i smo se, da vam jih nekaj tudi predstavimo. Začenjamo z beograjskim kolektivom Ministarstvo prostora, ki deluje od leta 2011. Z njimi se je v marcu 2019 pogovarjala Urška Breznik.

Kaj je poslanstvo Ministarstvo prostora in zakaj je bilo ustanovljeno?  
Ministarstvo prostora je bilo ustanovljeno kot kolektiv leta 2011 z namenom aktiviranja raznolikih praznih prostorov skozi direktno akcijo (npr. Inex Film in Kino Zvezda) in pogajanj z občino (npr. Ulična galerija). Nadalje se je razvil v inkubator lokalnih skupin, ki si prizadevajo za prostorsko pravičnost ter v steber različnih beograjskih in nacionalnih kampanj zagovorništva večjega družbenega učinka in transparentnejšega upravljanja z javno lastnino. Vzporedno so se začeli razvijati drugi programi, ki so poslanstvo organizacije razširili v spodbujanje in podpiranje participacije ter mobilizacije prebivalk_cev za definiranje javnega interesa pri urbanem in prostorskem načrtovanju ter upravljanju z viri.
Kot je to značilno za globalni urbani razvoj, se tudi naša mesta razširjajo in rastejo v skladu z neoliberalno mantro gospodarske rasti, ki proizvaja nove in poglablja obstoječe neenakosti skozi gentrifikacijo, stanovanjsko segregacijo, dislokacijo kot posledico deložacij ali ekskluzivnih projektov, z zapiranjem javnih prostorov, urbanega načrtovanja, ki ga vodijo interesi investitorjev in ne prebivalcev, ipd. V tem kontekstu je Ministarstvo prostora osredinjeno tudi na vrnitev koncepta skupnega dobrega kot politično potentnega kontranarativa prevladujočemu diskurzu trga in gospodarske rasti. To počnemo skozi produkcijo znanja o praksah in modelih skupnega dobrega, ki predstavljajo nove načine proizvodnje, upravljanja, uporabe virov in družbenih odnosov, tako v izobraževalnih programih, namenjenih aktivistkam_om na eni strani, kakor tudi širši javnosti na drugi strani.
Po skoraj desetletju aktivističnega, neposrednega delovanja, globoko povezanega z lokalno skupnostjo, je Ministarstvo prostora pridobilo veščine in znanja, ki jih lahko uporabljamo tudi v kampanjah zagovorništva. V tem smislu, z enako politično ostrino, organizacija pripravlja raznolike strategije urbanega razvoja, ki so usmerjene v ustvarjanje bolj pravičnega mesta.

Kaj so tendence v mestih v Srbiji (in v mestih drugih držav bivše Jugoslavije) na področju javnegaprostora in urbanega načrtovanja? In če smo še bolj specifični – kakšne so tendence glede socialistične arhitekture in kipov v javnem prostoru? Po eni strani se srečujemo s ponovnim občudovanjem teh umetnin, po drugi strani smo priča kontinuiranemu blatenju le-teh.
Tendence se ne razlikujejo bistveno od teh, ki so prisotne v preostalem globaliziranem svetu. Mesta sledijo sorodnemu urbanemu razvoju, z nekaj lokalnimi specifikami. Če postavljamo konstantno gospodarsko rast za absolutni imperativ, če se v upravljanje mesta vmešava podjetništvo, če se dogajata komodifikacija in privatizacija urbanih prostorov, kakor tudi družbeno-prostorska polarizacija, potem lahko uporabimo besede Neila Brennerja, ki to imenuje neoliberalne forme urbanizacije. Komodifikacija prostora nujno pomeni, da je špekulacija osnovni motiv novih gradbenih projektov in načrtov razvoja mesta. Še več, ker ima Srbija položaj polperiferne države in ker drvi skozi postsocialistično restavracijo kapitalizma, je politično-ekonomski sistem precej krhek in nagnjen h korupciji, kar proizvaja številne netransparentne procese načrtovanj in gradenj. Poleg notoričnega projekta “Belgrade Waterfront”, kjer bo rečno nabrežje postalo ekskluzivno, ograjeno rezidenčno in poslovno območje, ostali ekskluzivni projekti večinoma vključujejo drage stanovanjske stavbe (nekatere imajo funkcijo ograjenih sosesk) in nakupovalne centre. Večina prostorov, ki je nekoč ponujala tako raznolike socialne storitve, kakor tudi skupnostne prostore, postaja ograjenih in potencialnih lokacij za donosne gradbene investicije, namesto da bi se jih uporabljalo za dvig kakovosti življenja in promocijo razvoja skupnosti.
Princip razumevanja prostora kot potencialne ali resnične naložbe, namesto kot osnovne pravice do dostojnega bivališča ali javnega prostora, ne ogroža samo reprodukcije vsakodnevnega življenja v mestu, ampak tudi življenje sàmo zaradi izsiljene rente za privatiziran »javni« prostor in bivanje.
Varčevalni ukrepi, ki so jih vsilile mednarodne finančne institucije kot del »tranzicije«, so osredinjeni na zmanjševanje javnih stroškov (za lokalno administracijo, zmanjšanje javnega sektorja in rekonfiguracijo socialnih storitev), zniževanje plač in za privatizacijo. Kriza je prinesla dodatne tvegane, špekulativne posle znotraj mest in opustošila številne stavbe, celo naselja, še preden so bili ti do konca zgrajeni. Rezultat tega je bilo veliko število zapuščenih in praznih prostorov. V kontekstu krize je bilo veliko število lokalnih skupnosti in veliko število posameznic_kov priča zmanjšanju njihovih prostorskih in ekonomskih virov ter celo izgubi strehe nad glavo.

V mestih, ki postajajo priljubljene turistične destinacije, je gentrifikacija zelo agresivna in pogosto prihaja do tega, da nek javni prostor, predvsem poprej zapuščene, nato pa zaskvotane stavbe, doletijo evikcije in skvoti se spremenijo v elitne muzeje, prostore kreativnih industrij ipd., brezdomke_ci, begunke_ci, Romi_nje, zapuščene živali pa so odrinjene_i še dlje na rob mesta. Kako se aktivistke_i, družbeno angažirani_e arhitekti_ke, sociologi_nje, ljudje iz lokalne skupnosti, ki se te problematike zavedajo, odzivajo?
Bojimo se, da ne zadostno. Vsi ti procesi se intenzificirajo in proizvajajo globljo družbeno neenakost in segregacijo, kar vodi k neupoštevanju osnovne pravice vseh živih bitij do dostojnega bivanja (in hvala, da si omenila tudi živali). To je posebej problematično, ko se zavemo dejstva, da ne gre toliko za manko virov, ampak za njihovo nepravično distribucijo. Za primer lahko vzamemo neskladje med številom praznih stanovanjskih enot (naj gre za špekulativna sredstva, akumulacijo bogastva ali rezultat nedokončanih tveganih gradbenih poslov) na eni strani in za število tistih, ki potrebujejo bivališče zaradi deložacij ali brezdomstva, na drugi strani.
Pričakovale_i bi, da bo odziv prišel s strani tistih, ki so na položaju, da lahko problematiko javno naslovijo in tako vplivajo na odločevalce_ke, relevatne učenjake_inje in stroko. Vendar njihov kritičen glas v javnem diskurzu po navadi ni prisoten, z redkimi izjemami, ki že podpirajo obstoječe boje. Najglasnejši odzivi prihajajo od aktivistk_ov, ki po navadi vključujejo tiste, ki so že žrtve omenjenih procesov. Še več, lokalne skupnosti se vedno bolj samoorganizirajo v direktnih akcijah in zahtevajo svoje pravice ter razkrivajo nepravična in netransparentna ravnanja. Ti boji so predvsem relevanti zato, ker v samem procesu proizvajajo nove politične subjekte in pogosto ustvarjajo nov jezik in mehanizme boja, od katerih se lahko nato ostale skupnosti učijo.

Kaj so nekateri primeri dobrih praks sodelovanja med lokalno skupnostjo in prebivalkami_ci na področju javnega prostora ali skupnega dobrega?
Raziskava »The Map of Action/Zemljevid akcije«, ki smo jo opravile_i v 2013, s poudarkom na urbanem aktivizmu v Srbiji, je pokazala, da interes za aktiviranje neuporabljenih urbanih virov z namenom participacije v urbanem razvoju med lokalnimi civilnimi iniciativami obstaja. Nekatere so bile v svoji nameri pridobivanja prostora in sodelovanja z lokalnimi odločevalci_kami uspešne, druge ne preveč. Spoznale_i smo, da je v večini primerov uspeh odvisen od pogajalskih veščin. Žal trenutna situacija kaže, da daje lokalno odločevalsko telo absolutno prednost zasebnemu sektorju in komercialni rabi prostora in da je večina prostorov, ki jih aktivirajo lokalne skupnosti, zasnovanih na samoorganizaciji in »naredi sam« principu.
Trenutno je pozitivni primer mesto Šabac, kjer so lokalni_e odločevalci_ke, po vzpostavitvi iniciative Sačuvajmo Dom JNA, odprli_e javno debato o tem, kaj naj bo prihodnja vsebina stavbe. Sodelujejo s pobudniki iniciative in z drugimi formalnimi in neformalnimi lokalnimi skupinami. Potrebno je omeniti, da si od naše ustanovitve dalje zamišljamo mesto, kjer vsak_a sodeluje v odločevalskih procesih, kjer se o zadovoljevanju potreb odloča v odprtem dialogu in kjer je prioriteta dana osnovnim in skupnim potrebam, kot so enakopraven dostop do prostorskih virov in enakopravna vključenost v odločevalske procese, ki upoštevajo osnovna demokratična načela. V tem smislu pozdravljamo odprtost teh lokalnih odločevalcev.

Zakaj je tako pomembno, da se ljudje borijo za skupno dobro v svojih soseskah, občinah itd.?
Dandanes, ko so nominalni demokratični principi globoko kompromitirani in ko je ena izmed osnovnih pravic – pravica do stanovanja, ogrožena zaradi partikularnih interesov političnih in finančnih elit, je nujno kritično preizprašati strukturne vzroke tega stanja, hkrati pa iskati praktične in teoretične modele, ki bi dokazali, da so drugačni produkcijski in družbeni odnosi mogoči (denaturalizacija kapitalizma kot sistema »brez alternative«) in ki bi reševali trenutne probleme in potrebe.
Ti nehegemonični pristopi k upravljanju in rabi prostora se po svetu vedno znova vzpostavljajo kot participatorni pristopi, družbene infrastrukture, samoupravni prostori, prakse »od spodaj navzgor«  ̶
vse pod enotnim konceptom urbanega ali prostorskega skupnega dobrega. Veliko posameznic_kov in skupnosti je z namenom odgovarjati na lastne potrebe začelo z različnimi akcijami, zasnovanimi na principih skupne rabe in samoupravljanja prostora, brez podpore države in občine ter hkrati izven trga. Tovrstni boji za alternativne načine socialne reprodukcije, ki izhajajo iz upora proti neoliberalnim urbanim politikam in prostorskim produkcijam, so tisti, ki prinašajo inovacije. Hkrati pa je potrebno razumeti, da pogosto obstajajo kot začasna in kontradiktorna kolektivna gibanja, usmerjena v odpiranje in organiziranje novih političnih obzorij.
Te prakse do določene mere omogočajo prenos upravljanja virov na lokalni nivo (na nivo skupnosti, ne lokalne vlade). Posameznice_ki in skupnosti lahko aktivno participirajo pri iskanju rešitev na specifične probleme in hkrati vzpostavljajo individualno in skupnostno odgovornost pri organiziranju lastnih storitev in prostorov. Angažma neinstitucionalnih in neprofitnih akterjev pri restrukturiranju in samoupravljanju skupnostnih prostorov dvigne participacijo na višji nivo. Namesto da bi skupnosti zgolj izkazale strinjanje ali nestrinjanje z določenimi razvojnimi projekti, prevzamejo pobudo in same postanejo »investitor«. V nekaterih primerih tovrstne prakse uspejo vnesti strukturne spremembe v svoje okolje, nekatere pa ostanejo delčki izkušenj, ki so uporabnega in izobraževalnega značaja (pozitivno ali negativno) za prihodnje pobude. Vključujejo zaščito pred nadaljnjim zapiranjem obstoječih prostorskih virov (s preprečevanjem apropriacije javnih prostorov), z uporabo nerabljenih prostorov (zapuščene stavbe in kompleksi) ali z ustvarjanjem novih skupnostnih prostorskih virov (kot na primer so-bivanje). Njihova realizacija se tako nanaša na ves spekter urbanih funkcij – od kulturnih in umetniških dejavnosti, do različnih socialnih podjetij in stanovanjskih površin. Čeprav se vprašanje lastništva ne reši zmeraj na enak način (lahko je javno, zasebno ali skupnostno), je način, kako se člani_ce skupnosti organizirajo in upravljajo z viri, tisti, ki definira te prakse kot urbano skupno dobro. Večina obstoječih praks kot svoj dolgoročni cilj prepoznava uveljavitev upravljavskih principov in principov rabe v celotnih soseskah ter celo širše in na tak način demonstrira svojo pravico do mesta.
Te procese velikokrat bremenijo izzivi in nasprotja. Te prakse lahko predstavljajo emancipatorne poskuse vzpostavljanja dolgoročnih radikalnih družbenih sprememb, lahko so pa tudi kooptirane in sprejmejo odgovornosti države (oz. od tega, kar je ostalo od socialne države) in stroške samoreprodukcije ali pa so transformirane v nove mehanizme proizvodnje profita. Vsekakor pa to ne pomeni, da teh praks ne smemo podpirati in z njimi eksperimentirati. Pomeni, da moramo vedno zavzeti (samo)kritično (lahko bi uporabili celo provokativen, a pronicljiv koncept »herezije« ali »avto-imunosti«) pozicijo pri analiziranju in razumevanju različnih vidikov skupnostnih izkušenj z namenom skrbeti za njihov politični potencial.

Kako potekajo beograjski protesti Jedan od pet miliona? Kaj so ključne zahteve? To vas sprašujemo, ker slovenski mediji redko poročajo o njih, kar je pogost način manipuliranja javnega prostora informacij.
Protesti Jedan od pet miliona so se začeli konec 2018 kot upor prebivalk_cev proti vladi, ki jo že od leta 2012 zaznamujejo afere na področju netransparentnega sprejemanja odločitev, netransparentnih investicij, vpletanje v volitve, nadlegovanje na osnovi spolne pripadnosti in manipulacija javnih storitev (tudi medijev). Od samega začetka se protesti odvijajo enkrat na teden v Beogradu, v zadnjih mesecih pa tudi v drugih srbskih mestih. Čeprav ni nobenega dvoma, da obstaja naraščajoče in gromozansko nezadovoljstvo s trenutno vlado, pa je potrebno opozoriti, da je bil nivo nezadovoljstva močno zmanjšan zaradi pritiska na delavke_ce v javnih (lokalnih) podjetjih in službah, katerih zaposlitev je neposredno ogrožena, če se pridružijo protestom. Tako bi lahko sklepale_i, da bi bilo število ljudi veliko večje, če osnovna pravica do izražanja lastnega mnenja in pravica do informacij ne bi bili krateni.
Se pa v zvezi s protesti pojavljajo številna vprašanja, ki so politično relevantna, a trenutno nimajo jasnih odgovorov. Eno izmed teh je zagotovo ideološko nasprotujoča si stališča nekaterih opozicijskih strank, ki so vpletene v proteste, kakor tudi posameznic_kov. To onemogoča, da bi bil seznam zahtev bolj natančen, dosleden in konkreten. To nejasno sporočilo protestov lahko protestnice_ke izčrpa in vpliva na njihovo motivacijo, da bi bile_i prisotne_i vsak teden.
Ironično srbski mediji, podobno kot slovenski mediji, redko poročajo o protestih, z nekaj izjemami. Intenziven politični pritisk na medije s strani vlade je zožil kanale pretoka informacij, ki so v javnem interesu in potencialno preizprašujejo dominantne politične elite. Takšne situacije pogosto, kot je sedaj to primer v Srbiji, prenesejo kritične politične debate in soočenja na obstoječe kanale, v tem primeru socialna omrežja. Tak način izključuje velik del populacije, ki jim je na voljo samo ena (vsiljena) interpretacija zapletene realnosti.

Kaj so trenutne aktivnosti in kampanje Ministarstva prostora?
Trenutno delamo na več programih s področja urbanega razvoja – demokratizaciji urbanega načrtovanja, zagovorništvu skupnega dobrega, participatornem upravljanju javnih prostorov. Povečali bomo produkcijo in razširjali znanja ter ustvarjanje politik, ki vplivajo na dejansko demokratizacijo, s fokusom na nižjih nivojih upravljanja. Kot zmeraj nadaljujemo s pomočjo lokalnim skupinam, ki si prizadevajo za prostorsko pravičnost in tako krepimo pristop »od spodaj navzgor« z namenom družbene in politične transformacije.